"Kdo pravi, da hrvaški nogometaši ne morejo priti do evropske pomladi?" svoj zapis, s katerim je dvignil ogromno prahu na celotnem področju bivše Jugoslavije, začenja najbolj bran hrvaški portal 24 Sata. "Vprašajte klube iz naše soseščine. Ljubljanska Olimpija kot najboljša, še en slovenski predstavnik Celje ter banjaluški Borac in TSC iz Bačke Topole so napredovali med 24 najboljših ekip v konferenčni ligi," novinar na svoje retorično vprašanje sam odgovarja in želi povedati tudi to, da imajo vsi ti klubi v svojih vrstah hrvaške nogometaše.
"Pri Olimpiji igrata Splitčan Ivan Durdov in bivši dinamovec Antonio Marin. Hrvaška kolonija pri Celju pa je še bolj številčna: tu so Međimurec Luka Bobičanec, bivši igralec Osijeka i Gorice Slavko Bralić, Ivan Brnić, Splitčan na posodi iz Olympiacosa, in Mario Kvesić in Širokega Brijega; vsi oni slavijo zgodovinski uspeh slovenskega prvaka," poudarja zapis, ki nato našteje še pet dodatnih hrvaških nogometašev, ki si kruh služijo bodi v Banjaluki bodisi v Bački Topoli.
Ko se nato - začenši z neizbežnim Olimpijinim 'razmontiranjem' (kot se je izrazil) Rijeke - sprehodi čez vse dosežke predvsem obeh slovenskih kubov in tudi preostalih dveh omenjenih, pride do zaključka, s katerim se ukvarjajo tudi nekateri drugi hrvaški mediji. Namreč da imajo nekateri hrvaški kubi v marsičem boljše pogoje in tudi pogosto več denarja, a lahko o takih uspehih le sanjajo. Hkrati pa lahko taisti hrvaški klubi le sanjajo o prihodkih iz Evrope, ki so jih v svoje blagajne v tej sezoni pospravili ti klubi iz soseščine.
