Ekipa
© 2026 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Dejan Mitrović
Dejan Mitrović
20. 09. 2024 · 14:11
14:36
Deli članek:

Primerjava: Koliko za plače mesečno porabijo pri Olimpiji, Mariboru in Celju? Plus

Že pred začetkom sezone je bilo jasno, da bodo o novem državnem prvaku v nogometu odločale tri ekipe – Maribor, Olimpija in Celje. Kdo od teh treh klubov največ porabi za plače?

Ker smo šele na začetku sezone, je na prvenstveni lestvici še gneča. Olimpija je na prvem mestu z 18 točkami, sledijo Mura, Maribor in Bravo s po 15, na petem mestu je Celje s 14 točkami, za njim na šestem Koper s 13. A počasi se vendarle kaže slika klubov, ki se bodo borili za najvišja mesta. Mura, Bravo in Koper za zdaj še držijo stik, toda veliko vprašanje je, kako dolgo jim bo to še uspevalo. Brez dvoma imajo namreč Olimpija, Maribor in Celje z naskokom najbolj kakovosten, predvsem pa najbolj širok kader, kar je za prvenstvo, ki je, kot se radi izražajo slovenski trenerji, maraton, najbolj pomembno. Nobenega dvoma ni, da bomo novega državnega prvaka iskali ravno med temi tremi ekipami, zato smo se malce pozabavali s tem, kdo vsak mesec vlaga največ denarja v prvo ekipo v lovu na prvenstveno lovoriko.

##PAIDBREAK##

Riera s štabom letno stane skoraj milijon evrov
Verjetno niste presenečeni nad podatkom, da so najbolj radodarni delodajalci Celjani. Slednji svojim nogometašem plačujejo zares sanjske plače, za slovenske razmere 'nore'. Razpon mesečnih dohodkov igralcev je na stadionu Z'dežele sicer ogromen, toda tisti najbolje plačani nogometaši grofe vsak mesec stanejo celo krepko čez 30 tisoč evrov. Kot nam je uspelo izvedeti, naj bi Mario Kvesić denimo Celjane stal 35 tisočakov mesečno, k čemur moramo dodati še različne nagrade in bonuse. Aktualni slovenski državni prvaki naj bi si samo za uvrstitev v konferenčno ligo razdelili milijon evrov nagrade, pri čemer pa je najbolj zanimivo, da je vodstvo kluba takšno nagrado ponudilo ekipi tudi pred tekmama s Shamrockom, ko so grofje doživeli šokanten izpad iz kvalifikacij za ligo Europa.

Martin Metelko
Kvesić je seveda pod taktirko Alberta Riere izredno pomemben člen začetne enajsterice Celja. In zato je, logično, odlično plačan. Podobno kot denimo Žan Karničnik ali Aljoša Matko, ki sta prav tako pri vrhu najbolje plačanih nogometašev. Logično je tudi, da je med bolje plačanimi igralci Ivan Brnić, kajti Celjani so nase prevzeli največji del njegove mesečne plače. A v celjskem taboru je tudi precej nelogičnosti. Za podpis Slavka Bralića so po naših informacijah grofje morali plačati šestmesečno cifro njegovemu zastopniku, hkrati pa robustnemu Hrvatu dati odlično plačo, ki naj bi znašala okrog 25 tisočakov. Vse lepo in prav, če ne bi imel Bralić zgolj epizodne vloge pri Celjanih, navsezadnje ga grofje sploh niso prijavili za skupinski del konferenčne lige, obenem pa je Hrvat doslej zaigral na dveh prvenstvenih tekmah in zbral 63 minut … Podobno visoke prihodke ima tudi Nino Kouter, ki prav tako ni ravno ključen celjski nogometaš.

Posebna zgodba je Albert Riera. Kako zelo so želeli lastniki Celja Španca znova videti na svoji klopi, je kristalno jasno tudi po tem, kakšno plačo so dali svojemu karizmatičnemu trenerju. Slednji je sicer podpisal pogodbo, ki je bila močno vezana na Evropo. A ko jo je podpisoval, je bil Riera verjetno prepričan, da ni možnosti, da Celja ne bi popeljal v skupinski del enega izmed evropskih tekmovanj. V primeru, da mu to ne bi uspelo, bi bila po naših informacijah njegova plača vsaj za polovico nižja, tako pa bo skupaj z nagradami Albert Riera in njegov strokovni štab zaslužil skoraj milijon evrov, kajti tudi njegovi pomočniki so odlično plačani.

Martin Metelko
No, zgodba okrog Celja je seveda precej širša kot zgolj zgodba o izjemnih plačah. Grofje namreč zelo veliko denarja dobesedno vržejo skozi okno. Na stadionu Z'dežele se v vsakem prestopnem roku zvrstijo silni transferji, med katerimi je veliko tudi takšnih, ki so povsem nerazumljivi, saj nogometaši, ki pridejo igrati za velike plače, za katere velikokrat Celjani plačajo tudi odškodnine, obenem pa odlične provizije njihovim menedžerjem, v celjskem dresu nikoli sploh ne zaigrajo. Ali pa zaigrajo res redko in potem grofje z njimi prekinjajo pogodbe, kar je za klub nov strošek. Takšnih primerov je zares veliko. Ibrahim Karbo, Artem Bilyi, Abdoul Bandaogo, Ibrahim Beji Muhammad, Miroslav Iličić, Joseph Oma Adah, Karlo Špeljak, Vid Koderman, Kevin Žižek, Matija Burin, Jannoah Markelo in tako naprej in tako dalje. Pa smo našteli zgolj tiste, ki niso veliko igrali za Celje. Če dodamo k tem še recimo igralce, ki sicer so igrali, a je bil njihov prispevek absolutno preskromen glede na plačo, ki so jo prejemali, pa je ta seznam še veliko veliko daljši.

V Celju zares počnejo vse, da bi se njihovi nogometaši počutili kar najboljše. Želijo jim dati takšne plače, da lahko rešijo svojo eksistenco, hkrati pa jim omogočiti tudi najboljše pogoje. Ruski lastniki so tukaj izredno velikodušni, grofje vedno letijo z najboljšimi čarterji, spijo v najboljših hotelih. Denar, ki ga za vsako gostovanje pod njenim okriljem vsakemu klubu nameni Uefa, Celju nikakor ne zadostuje, da bi pokril svoje stroške. Za razliko od recimo Olimpije … Jasno je, da se ob takšnem zapravljanju denarja okrog celjskega kluba vrti ogromno menedžerjev, polmenedžerjev in kvazi menedžerjev, ki poskušajo narediti čim več poslov v lastno korist. Kot je bil to nekoč primer pri Mariboru ali pa pri Olimpiji pod vodstvom Milana Mandarića. Grofje ogromno denarja porabijo tudi za svoj mladinski pogon, kamor so pripeljali zares številne okrepitve, toda za zdaj imajo bore malo za pokazati. Uspehov ni, prav tako kot ne reprezentantov.
Za to, da želijo dvigniti celjski (in s tem tudi slovenski) nogomet, si ruski lastniki seveda zaslužijo vse pohvale, je pa hkrati tudi res, da pri takšnih stvareh obstaja tudi druga plat medalje – kaj, če se umaknejo? Igralci pod pogodbo, ogromno zaposlenih ljudi, izredno drag ustroj … Če se celjski lastniki umaknejo in če ne najdejo kupca, potem se bo Celje kar naenkrat znašlo v verjetno nerešljivih težavah.

Novinci v Mariboru povsem porušili plačno hierarhijo
Med vsemi slovenskimi klubi največ za plače porabijo Celjani. Krepko čez 600 tisočakov mesečno naj bi šlo za nogometaše in za strokovni štab. A v letošnjem poletju so se jim dodobra približali tudi Mariborčani, po naših informacijah naj bi tudi vijoličasti kader, skupaj s strokovnim štabom, na mesečni bazi stal skoraj 600 tisoč. Turški lastniki so logično dodobra povečali budžet, namenjen plačam nogometašev, predvsem ob zaključku prestopnega roka.

Ne samo, da so Mariborčani s prihodom Györgyja Komaromija, za katerega so madžarskemu klubu Puskas Akademia plačali odškodnino v višini okrog 600 tisoč evrov in se hkrati zavezali izplačati še za skorajda 200 tisoč evrov bonusov, krepko zrušili klubski rekord, ko govorimo o znesku odškodnine, plačane za enega nogometaša (do zdaj sta bila rekorderja Rudi Požeg Vancaš in Rajko Rep s po 400 tisočaki) povsem so podrli tudi plačno hierarhijo. Dolga leta so v Ljudskem vrtu nekako zasledovali idejo o hierarhiji plač. Uvedel jo je že Zlatko Zahović in nekako je veljalo, da nihče v Mariboru ne more imeti višje plače od kapetana Marcosa Tavaresa. Dobro, zagotovo je kdo kdaj z različnimi bonusi letno zaslužil več od Brazilca, toda na papirju je imel Tavares vedno najvišjo plačo. Plačna hierarhija je ostala tudi pod vodstvom Oliverja Bogatinova, ki je imel težko nalogo zmanjšati plače v času korone, ostala pa je tudi pod vodstvom Marka Šulerja. Nedolgo nazaj je Korošec razlagal, da je s prihodom Turkov Maribor postal plačno precej močnejši in da bi lahko Petru Stojanoviću ponudil celo višjo plačo od Celjanov (govorilo se je, da grofje slovenskemu reprezentantu ponujajo 600 tisoč evrov letno), a da ne želi rušiti plačne hierarhije.

No, zdaj so to storili Turki. Najnovejše okrepitve so seveda precej izven okvirjev dozdajšnjih mariborskih plač. Sheyi Ojo in Benjamin Tetteh, kot dva največja zvezdnika, ki sta okrepila vijoličaste, Maribor na mesečni bazi, če prištejemo še bonuse ob podpisu pogodbe, staneta po naših informacijah bližje 30 kot 20 tisoč evrov. Pri čemer je ta podatek še toliko bolj neverjeten, ker Ante Šimundža pravi, da je Tetteh tako zelo nepripravljen, da bo potreboval še dolgo časa, da ga bodo mariborski navijači sploh lahko videli na delu. Tudi Ojo ima za zdaj pri Mariboru minorno vlogo. Tudi preostali novinci so seveda dobili za slovenske razmere odlične plače, povišico (povsem zasluženo, da ne bo pomote) je po naših informacijah dobil tudi Jan Repas. Od letošnje sezone morajo Mariborčani plačevati tudi polno plačo svojemu prvemu zvezdniku Josipu Iličiću. Do zdaj je veliko večino Iličićeve plače plačevala Atalanta, ki se je odločila, da zaradi vsega, kar jim je dal Jojo, slovenskemu reprezentantu vrne tako, da mu izplača vse, kar mu je pripadalo po pogodbi, ki jo je Iličić z Atalanto prekinil, ko se je preselil v Ljudski vrt. Na letni bazi naj bi bilo to po podatkih iz Italije med 2 in 2,5 milijona evrov neto. Od poletja naprej Iličić plačo prejema samo še s strani Maribora, Jojo klub vsak mesec stane po naših informacijah 18 tisoč evrov. Zanimivo, drugi mariborski superveteran, naj bi imel, tako naši viri, 10 tisoč evrov neto plače.
Odlično plačan je seveda tudi trener Ante Šimundža. Slednji se je sicer za plačne pogoje zmenil še preden so se Mariborčani sploh začeli pogovarjati s Turki, njegova plača pa naj bi, kot nam je prišlo na uho, znašala blizu 20 tisočakov mesečno, obenem pa si je izkušeni mariborski strateg bojda izposloval tudi določene odstotke od nagrad ob uvrstitvi v Evropo. Glede na to, v kakšni situaciji se je nahajal Maribor v trenutku Šimundževega prihoda in glede na renome, ki si ga je z odličnim delom v dozdajšnji karieri ustvaril 52-letni trener, takšna plača ne čudi in je seveda več kot zaslužena.

Grega Wernig
Podobno kot pri Celjanih, vendar v precej manjši meri, so Mariborčani sicer kar nekaj denarja vrgli skozi okno, ko so podpisovali nogometaše, ki so jim dali odlične plače, a so se okrepitve izkazale za vse prej kot to. Najbolj odmeven primer je zagotovo Ishaq Rafiu, kjer so morali Mariborčani Nigerijcu potem plačati tudi odpravnino. Ni pa seveda edini. Erico Castro, Andraž Žinič, Marin Laušić, Marko Kolar, Redwan Bourles, Vladan Vidaković, Xhuliano Skuka so igralci, ki se v Mariboru niso izkazali. Za nekatere so vijoličasti celo plačali odškodnino, številnim so morali dati odpravnino. Veliko so morali za odpravnino plačati tudi trenerjem, ki so jih odpustili.

Olimpija daleč najslabši plačnik
Če Celje in Maribor svoje najdražje nogometaše za slovenske razmere bajno plačujeta, pa je pri trenutno vodilni ekipi lige, Olimpiji, precej drugače. Že tako ali tako Adam Delius ni bil znan kot nek razsipnež, v zadnjih mesecih pa je malho z denarjem še nekoliko bolj zategnil. Roko na srce, športni direktor Goran Boromisa počne čudeže, saj uspe vsako sezono sestaviti konkurenčno ekipo s precej manj denarja, kot ga imajo na voljo Celjani in po novem tudi Mariborčani. Pravzaprav so v zadnjem obdobju Ljubljančani med vsemi tremi klubi daleč najuspešnejši, in to z veliko manjšimi finančnimi vložki. Če pogledamo obdobje zadnjih dveh let, je Olimpija pred dvema sezonama osvojila dvojno krono in si potem v minuli sezoni zagotovila skupinski del konferenčne lige, v tej sezoni pa so zmaji evropsko vajo ponovili in bodo znova igrali v skupinskem delu konferenčne lige. Do tja so prišli na težji način kot Celjani, ki so seveda kot aktualni državni prvaki svojo evropsko epizodo začeli v kvalifikacijah za ligo prvakov, jo nadaljevali v kvalifikacijah za ligo Europa in uspešno zaključili v kvalifikacijah za konferenčno ligo.

NK Olimpija
Vodstvo kluba Goranu Boromisi v tem prestopnem roku ni dovolilo porabiti niti evra za odškodnine. Snovalec kadrovske politike v zmajevem gnezdu se je moral znajti tako, da je v klub pripeljal proste igralce. Na splošno v Deliusovi eri Olimpija ne plačuje denarja za odškodnine, igralce, ki so prišli v zameno za odškodnino, lahko namreč naštejemo na prste ene roke, pa še takrat se je odškodnina gibala nekje v višini 100 tisočakov, nič več (Florucz, Agba). V trenutnem kadru je zgolj en nogometaš, ki mesečno zasluži več kot deset tisoč evrov, pa še ta ne igra, saj je poškodovan. Govorimo seveda o Antoniu Marinu, za katerega so morali pri zmajih razvezati mošnjiček, da so ga uspeli pregovoriti, da je zapustil Dinamo in oblekel zeleno-beli dres. Pa še on ni niti približno tako dobro plačan kot recimo nogometaši Celja in Olimpije, saj mesečno Ljubljančane stane okrog 12 tisoč evrov. Vsi ostali nogometaši so po naših informacijah precej precej cenejši. Recimo odlični Peter Agba vsak mesec v žep pospravi zgolj štiri tisočake, novinec iz Rogaške Thallison pet, članski reprezentant Matevž Vidovšek dobrih sedem, enako velja za mladega reprezentanta Marcela Ratnika. Večina Portugalcev Olimpijo stane med šest in osem tisoč evrov mesečno, Diogo Pinto dobrih devet. Seveda je moral Goran Boromisa svojim nogometašem obljubiti vsaj določene bonuse, a tudi ti so vse prej kot bajni. Pet tisoč evrov za pet asistenc pri bočnem branilcu, pet tisoč evrov za pet golov pri napadalcu in podobno. Premije za zmago so pri Olimpiji polovico nižje kot denimo pri Celju, pri čemer pri Olimpiji vztrajajo, da si jih nogometaši zaslužijo zgolj ob prvem mestu na lestvici, medtem ko denimo Celjani in Mariborčani premije za zmago izplačujejo v primeru, če so na enem od prvih treh mest na lestvici.

Martin Metelko
Še bolj neverjeten je podatek, koliko pri Olimpiji zasluži trener Victor Sanchez. Mesečno naj bi španski strokovnjak Ljubljančane stal zgolj 12 tisočakov, njegov prvi pomočnik okrog štiri, kondicijski trener še nekoliko manj. Ko potegnemo črto pod celoten kader, vključno s strokovnim štabom, Olimpija za plače mesečno porabi med 230 in 250 tisoč evrov. Torej več kot dvakrat manj kot njena dva največja konkurenta. Tudi pri provizijah za agente so zmaji veliko bolj racionalni. Ljubljančani za provizije plačajo letno morda nekaj deset tisoč evrov, medtem ko so pri Mariboru in predvsem pri Celju te številke vsaj pet, če ne celo desetkrat večje. Omenili smo tudi že luksuz, ki si ga na potovanjih privoščijo Celjani, ki letijo z najboljšimi čarterji. Pri zmajih je drugače. Nekajkrat so pri Olimpiji na tekme leteli z rednimi linijami, enkrat so se z evropskega gostovanja vračali celo z – avtobusom.