Ni mogoče začeti drugje kot pri še zelo svežem junijskem kvalifikacijskem ciklu slovenske reprezentance. Selektor Matjaž Kek je pod črto govoril o manj točkah, kot smo jih proti Finski in Danski pričakovali, a tudi o veliko dobre igre in korakih naprej – ste ti dve tekmi, ki smo ju tako nestrpno pričakovali, videli podobno?
Junijski cikel smo ves čas označevali kot izjemno pomemben in ta ugotovitev ostaja tudi pod črto dogajanja. Slovenija se je pomerila z dvema reprezentancama, ki sta glavni kandidatki, da se iz naše skupine uvrstita na evropsko prvenstvo, in čeprav se je v ta boj resno vmešal tudi Kazahstan, je treba na tekmi proti Finski in Danski gledati na tak način. Selektor ima prav, želeli smo si več junijskih točk, tudi pričakovali smo jih, predvsem je bila velika želja ne izgubiti na Finskem. Žal se je v Helsinkih zalomilo, smo pa zato nekaj dni pozneje v izjemnem vzdušju polnih Stožic videli povsem drugačen obraz reprezentance, ki je pokazala tako vso svojo kvaliteto kot optimalen pristop, s katerim sem bil resnično zelo zadovoljen.
Zdi se, da je proti Danski že med igranjem himne, pri spodbujanju drug drugega takoj po njej in postavljanju na igrišče bilo jasno, kakšno ekipo bomo videli?
Absolutno se strinjam – kdor spremlja nogomet, že v tistih trenutkih ve, kakšna ekipa je šla na igrišče in kaj lahko v tem pogledu od nje pričakujemo. Prepričan sem, da želja nikoli ni bila problem, je pa ta še vedno relativno mlada ekipa potrebovala čas in nekaj skupnega igranja, da je to željo začela kazati na pravi način. Želja je velika, zdaj smo to tudi že zelo jasno videli na kar nekaj tekmah, in če jo bodo na tak način kazali tudi na naslednjih tekmah, se ne bojim, oziroma verjamem, da bomo dosegli cilj.
Tekmo proti Danski so začeli trije igralci iz slovenske lige, vse skupaj so na njej zaigrali štirje. Dovolite mi, da vprašam malce bolj provokativno: kaj mislite, da je to povedalo tistim, ki imajo marsikaj za povedati o slovenski ligi?
Veliko je kritikov slovenske lige in zagotovo jim ob teh podatkih in teh prizorih ni najlažje. Jaz se počutim odlično, saj že dolgo trdim, da naša liga ni slaba, da iz leta v leto napreduje in da navsezadnje tudi tisti igralci, ki nato uspejo v tujini, v ogromni večini primerov prihajajo iz nje. Vse pogostejše poseganje po igralcih, ki so v trenutku reprezentančnega nastopa člani slovenskih klubov, pa še bolj kaže, da ta liga ima kvaliteto in da se v njej razvijajo dobri slovenski igralci. Pogosto pa imajo ti igralci tudi veliko željo in velik motiv, ko dobijo reprezentančno priložnost, in hkrati predstavljajo velikansko motivacijo za preostale igralce v slovenski ligi. Ko vidijo, da je iz domačega prvenstva mogoče priti v izbrano vrsto in tam celo igrati vidno vlogo, jih to žene naprej bolj kot karkoli.
Reprezentanca U-19 je bila zelo blizu uvrstitvi na evropsko prvenstvo, reprezentanca U-17 je na njem zaigrala in imela veliko smole, da ni spisala zgodovine. Vaše načrtno delo na sinergiji reprezentančne slike na vseh ravneh in v vseh kategorijah vsekakor kaže sadove.
Ta usmeritev ni nekaj novega, bil bi nepošten, če bi trdil kaj takega. Gre za nadaljevanje dela, ki je bilo na tem področju dobro že kar nekaj časa. Vesel sem, da smo na odličnih temeljih lahko zgradili še kaj novega in vesel sem, da smo pri tem uspešni. Zelo pomembno je, da vzgajamo mlade reprezentance, da z njimi delajo kadri z zmagovalno miselnostjo in da to miselnost nanje prenašajo. Odločili smo se, da bodo ti kadri prišli iz vrst nekdanjih reprezentantov z bogatimi izkušnjami, ki so vajeni tekem na polnih stadionih, vajeni pritiska, vajeni težkih preizkušenj – in ta odločitev se je pokazala kot zares dobra. Mislim, da vzgajamo dobre reprezentante za člansko selekcijo, hkrati pa vzgajamo tudi dobre trenerske kadre.
Gre – reciva ji tako – stari trenerski gardi v nos ta usmeritev v mlade trenerje, ki se rojevajo iz donedavnih reprezentantov?
V Sloveniji imamo v tem pogledu nekakšen paradoks. Garnitura strokovnjakov, ki je v preteklosti delala zelo dobro in zdaj že nekaj časa ni aktivna, je zdaj zelo pametna s pripombami. Neposreden odgovor na vaše vprašanje je – da, gre jim v nos, na žalost jim gre. Ne bom o imenih, a neki imenitni slovenski trener, ki je bil celo selektor, je po zmagi nad Norveško in ob velikem veselju zaradi tega uspeha rekel nekaj v slogu »počakajte, boste videli, kaj bo na Švedskem«. Nisem mogel verjeti, bil sem šokiran. Nisem mogel dojeti, da se človek ne veseli zmage proti reprezentanci z najboljšim napadalcem na svetu in da vse skupaj sprejema na tak način. Lahko mu samo rečem, da smo videli, kaj je bilo na Švedskem – Švedi so izpadli iz te skupine, mi pa smo po izjemni tekmi v njej ostali.
