Slovenski nogometaši, ki si kruh služijo v tujini, po vrnitvi iz članske in mlade reprezentance normalno nadaljujejo svojo sezono, medtem ko člane slovenskih klubov na slovenskih zelenicah (in na slovenskem parketu, da ne bomo samo o nogometu) čakata dva ključna vikenda prisilnega mirovanja. Ker zdravje vseh nas ogrožajo bolj kot Big Bang, Lesnina, Mercator in mednarodna hokejska liga.
Kot lahko zelo nazorno vidite TUKAJ, smo se znašli v skoraj popolni izolaciji, v kateri nam družbo delata zgolj malteška in norveška nogometna liga. Pri čemer je pri obeh treba narediti zelo pomembno razliko – nogomet na Malti igrajo zgolj na rekreativni ravni, medtem ko se na skrajnem severu šele dobro tali led in tam so zgolj zamaknili začetek nove sezone. Kar je precej bolj logičen ukrep in prepričani smo, da bi se odločili drugače, če bi bili sredi tekmovalnega obdobja. Slovenija je tako nepreklicno edina v celotni Evropi, ki je profesionalne lige ustavila sredi sezone, pa četudi ima na mnogih drugih področjih mnogo blažje omejitve za zajezitev virusa kot številne druge države stare celine. Če se vrnemo k hokeju, ki mu ne želimo nič slabega – nasprotno, nastopi Jesenic in Olimpije so vredni vsega spoštovanja in dobro veste, da tudi vse pozornosti v tem, našem in vašem, časniku. Toda delati razliko med lokalno ligo, ki jo igrata omenjena kluba v omenjenem športu, in državnim nogometnim prvenstvom je ultimativni absurd. Ki je, o tem smo trdno prepričani, lahko nastal samo po naključju. Po nesreči. Ko je pač nekdo – kdorkoli pač – na hitro metal skupaj ukrepe za področje vedno odmaknjenega, vedno (razen ko se je treba nastavljati ob uspehih) zaničevanega športa, je tam prilepil neke izjeme iz nekih zakonov, ne da bi vedel, kaj zares počne. Ko so si kolegi pri prekmurskem Vestniku privoščili sijajno prvoaprilsko šalo, češ da bo danes na sporedu turnir v obskurni športni disciplini po imenu pandolo s šestimi prekmurski ter po eno francosko in italijansko ekipo, je imela šala zgolj en problem. Praktično vsi so ji verjeli, ker je bila preprosto preblizu resnice. V fuziji Monty Pythona in podobnih gledališč absurda bi namreč danes prav zares bilo mogoče organizirati nekaj takega, ni pa mogoče organizirati tekem visoko profesionalnega, v mednarodni sistem najbolj razširjenega športa na svetu vpetega nogometnega državnega prvenstva. Po nesreči, kot rečeno. Pri čemer pa bi bilo to nesrečo seveda mogoče popraviti, a je nogomet (s seboj pa je potegnil tudi ostale) tukaj seveda naletel na dodatne ovire.
Medtem pa angleški sev v Angliji …
Čisto na vrhu se zanj niso potegnili, ker ga preprosto ne marajo oziroma ker v njihovih glavah prepogosto simbolizira marsikaj, česar ne marajo. Dodaten problem je zagotovo brez kančka dvoma dejstvo, da je na čelu evropskega nogometa človek, ki se mora zdaj na sedežu Uefe držati za glavo ob pogledu na zemljevid, ne katerem njegova država tako zelo izstopa. Medtem ko je Aleksander Čeferin ponos velikega dela svojih rojakov, so v Sloveniji na bolj pomembnih položajih ljudje, ki se ga panično bojijo. Potem pa je tu še ministrstvo, ki je zadolženo za šport, a mu je v poplavi drugih zadolžitev ta že od nekdaj deveta briga. A tudi če bi zanj želelo poskrbeti, bi v tem trenutku zagotovo imelo zelo skromne možnosti za uspeh. Šport ima pač to smolo, da je priključen ministrstvu za šolstvo, ne ministrstvu za gospodarstvo. Ker ministru Zdravku Počivalšku bi v danih političnih razmerah dovolili celo tekme z gledalci, medtem ko ministrica Kustec v tem trenutku ne more pridobiti niti dovoljenja za to, da kokoši nesejo jajca. Če bi bilo to pod njeno pristojnostjo, bi bilo gotovo prepovedano. Je pač tako, da je boj z virusom – po epidemioloških kriterijih, seveda – tesno povezan tudi s tem, čigav glas je trenutno razlika med obstankom in razpadom vladajoče koalicije. In čigav glas na drugi strani šteje približno toliko, kot naš glas šteje pri poimenovanju ameriških vesoljskih plovil. Če bi z vrha na športni del šolskega ministrstva prišla komanda, da morajo nogometaši ključnih enajst dni preživeti izključno med stanjem na eni nogi, bi v odgovoru slovenskim panožnim zvezam (vidite ga priloženega) pač bilo to navedeno kot ključno za spopadanjem z angleškim sevom. Taistim sevom, ki že po analogiji izhaja iz Anglije, a mu tam ni uspelo odpovedati ali prestaviti niti ene same tekme. Celo ko je uspel povsem hermetično, brez Počivalškovih izjem, zapreti celotno državo. Celo tedaj se na Otoku niso ukvarjali s tem, ali igrati ali ne, temveč kako čim prej igrati z gledalci. Kar bodo kmalu tudi storili, načrti za vračanje navijačev so izdelani do potankosti, prvih 4000 se vrača na polfinalni tekmi pokala FA čez natanko dva tedna, pomen športa pa je vedno povsem na vrhu mehanizmov ohranjanja delovanja države. Povsem drugje kot pri nas, torej.
