Nogometaši Kopra so v dozdajšnjem delu priprav odigrali dve prijateljski preizkušnji, danes je na sporedu naslednja proti prvoligašu iz Srbije, ki je po prvem delu prvenstva prikovan na dno lestvice. Njegovega imena mnogi primorski ljubitelji nogometa, predvsem srednjih let in starejši, bržčas najraje ne bi slišali. Na nasprotni strani bo namreč Bačka, njeno prekletstvo na Obali traja že 32 let in pol. Od vročega poletja 1988!
Zastava, dolga 426 metrov
V drugi polovici osemdesetih let je koprski nogomet doživljal zlato obdobje, najpomembnejša stvar na svetu je bila v pristaniškem mestu in okolici zajtrk, kosilo in večerja. Bonifika je pokala po šivih, o znameniti zastavi, ki je ovila igrišče, je denimo pisala vsa takratna Jugoslavija; dolga je bila 426 metrov, v višino je merila 130 centimetrov, težka je bila 83,5 kilograma. Koprski privrženci so jo sešili in sestavili iz bolniških rjuh ter prtov, za rumeno-modro barvo so poskrbeli v Tekstilni tovarni iz Ajdovščine, na stadion so jo prvič prinesli navijači iz Hrvatinov.
Več kot osem tisoč gledalcev
Evforija je trajala in trajala, v sezoni 1987/88 pa se je zgodila Bačka, po kateri nič več ni bilo, kot je bilo. Čeprav se zdi skoraj neverjetno, mnogi v tem še danes iščejo razloge oziroma opravičila za to, da nogomet v Kopru nikoli več ni bil tako priljubljen. Obala je sanjala velik uspeh, kanarčki so se v dodatnih kvalifikacijah pod vodstvom Milana Miklaviča z Bačko potegovali za napredovanje v takratno drugo jugoslovansko ligo, želeni cilj je naposled ostal neuresničen. V Bački Palanki je bilo 1:1, povratni dvoboj na Bonifiki se je pred verjeli ali ne več kot osem tisoč gledalci razpletel z gostujočo zmago z 1:0.
So jo prodali? Je bila kriva Olimpija?
Obračun je sprožil obilo polemik in odprl številna vznemirljiva vprašanja, na katera vse do danes ni konkretnih odgovorov – 32 let in pol pozneje! V zraku je obviselo marsikaj, spletle so se mnoge zgodbe, zgodbice in legende. Na udaru kritik so se znašli vodilni možje Kopra, ki da so 'prodali' napredovanje, ker naj ne bi bili sposobni zbrati dovolj finančnih sredstev za tekmovanje na višji ravni, spet drugi so prepričani, da je svoj vpliv v zakulisju izkoristila Olimpija, ki je nato napredovala po tako imenovanem 'republiškem ključu' na račun Iskre iz Bugojna, nakar je pod vodstvom Miloša Šoškića skoraj senzacionalno pokorila konkurenco in se spet vrnila med najboljše jugoslovanske klube ... In še bi lahko naštevali, neizpodbitno dejstvo pa je, da so bili navijači neizmerno razočarani. Tako se je zgodil velik osip gledalcev, vse od takrat tako množičnega obleganja stadiona ni bilo več nikoli.