Številni so MOLZLI KLUB, bivši direktor pa POUDARIL: Vsak dan bodo prišli in TRKALI NA VRATA, če jim...

Eden tistih, ki so bili v zadnjih petih letih, kolikor časa je Milan Mandarić predsednik Olimpije, tako ali drugače vpleteni v delovanje ljubljanskega kluba, je tudi Mladen Rudonja. Z nekdanji neuradnim športnim direktorjem zeleno-belih smo se pogovarjali o visokih premijah, za katere so zmaji med letoma 2016 in 2019 zapravil skoraj 3,5 milijona evrov, in ga pobarali tudi, kako to, da so bila nakazila agentom in posrednikom najnižja prav v njegovem mandatu.

Da so dobri nogometaši dražji od slabih, ni dvoma. Dobri v vseh pogledih zahtevajo več. Višja je njihova cena, višje so njihove plače, tudi njihovi agenti zahtevajo več. Logično, kajne? Če bi poleti Amirju Ružniću uspelo prodati Josipa Iličića, in to za zajetno odškodnino, je razumljivo, da bo zajetna tudi njegova provizija. Nekateri zagovarjajo tezo: agentska provizija bi morala dosegati največ 10 odstotkov celotne vrednosti prestopa. Če bi torej po tej logiki Iličić vrste Atalante zapustil za 10 milijonov evrov, bi Ružnić prejel provizijo v višini 1.000.000 evrov. Povsem primeren kos pogače, kajne? No, težava pa nastopi, ko nekdo prejme provizijo v višini 150.000 evrov, in to ob prestopu, za katerega klubu ni bilo treba plačati – niti centa! Tako je bili pri Olimpiji januarja 2017, ko je kot prost nogometaš v Ljubljano prišel Kingsley Boateng, podjetje SP Consulting 011 (na svetovnem spletu boste zaman iskali kakršenkoli podatek, ni znano niti, kdo je bil njegov predstavnik ob prestopu omenjenega nogometaša) pa je ob tem zaslužili kar 150.000 evrov. Treba se je seveda vprašati: zakaj? No, dobro je vedeti naslednje: provizije agentom se kakopak izplačujejo tudi nogometašem, za katere ni treba plačati odškodnin. To je nekako ustaljena praksa po vsem svetu, čeravno bi kdo rekel, da pretirane logike v njej ni. Seveda pa je povsem nedopustno, da klub, kakršen je Olimpija, za brezplačen prestop plača tako visoko agentsko provizijo. Ko je tako, vse skupaj milo rečeno smrdi. Zelo smrdi. Pri Olimpiji so se astronomosko visoke provizije tudi oziroma predvsem ob brezplačnih prestopih plačevale skorajda ves čas. Recimo: 200.000 evrov ob prihodu Daniela Avramovskega, 240.000 evrov ob prihodu Leona Benka, 133.000 evrov ob prihodu Branka Ilića, 75.000 evrov ob prihodu Etiena Velikonje. In še bi lahko naštevali. Ob vsem tem se poraja vprašanje: so takšni zneski zares previsoki? Nam se zagotovo zdijo. Večini se prav tako zdijo. In tudi Mladen Rudonja je prepričan, da je temu zares tako.

LAHKO BI BIL LE VARNOSTNIK. NIKAKOR NOGOMETAŠ!
"Rekel bom takole: ko sem bil v klubu jaz, smo plačevali normalne provizije. Torej normalne zneske za provizije. Ti niso bili ne prenizki, ne previsoki. Preprosto normalni. In pred mano in po mojem odhodu iz Olimpije pa so bile provizije agentom in zastopnikom absolutno previsoke za klub, ki prihaja iz Slovenije," je poudaril Mladen Rudonja. Če se ob tem malce dotaknemo številk, hitro ugotovimo, da se da dobre nogometaše dobiti tudi za provizije, ki so neprimerno nižje od – recimo – tiste, ki je bila izplačana za Boatenga. Še najvišja provizija v eri Rudonje je bila izplačana, ko je v klub prišel kasneje med navijači Olimpije sila priljubljeni napadalec Andres Vombergar. Olimpija je takrat plačala provizijo v višini 46.866 evrov. "Takrat ni šlo drugače. Če smo ga želeli dobiti, smo morali plačati toliko," je poudaril Rudonja. Pojdimo dalje. Provizija ob prihodu Mitcha Apaua, ki se v Ljubljani dokazal kot eden najboljših bočnih branilcev Olimpije v zadnjem desetletju, je bila smešno nizka: agencija Love Players, ki skrbi za kariere številnih v slovenskem prostoru znanih nogometašev, je dobila vsega 5000 evrov. Le malce višja (9150) je bila provizija ob prihodu Tomislava Tomića. Ne rabimo izgubljati besed o tem, koliko je ta defenzivni vezist kasneje dal Olimpiji. Do danes je v zeleno-belem dresu odigral 112 tekem in osvojil tri lovorike. Je eden najboljših defenzivnih vezistov, ki so v zadnjem desetletju igrali za Olimpijo. Več kot soliden vtis je v letu dni v Stožicah pustil tudi Dario Čanađija, ki si ga je Olimpija sposodila od Rijeke, za kar je plačala provizijo v višini 10.000 evrov. Trener Igor Bišćan, ki je še danes izredno dobro in pozitivno zapisan pri navijačih, je zmaje v smislu odštete provizije stal 20.000 evrov. Nesmiselno je izgubljati besede o tem, kaj je Bišćan storil v letu dni v Ljubljani. Pa vseeno: Olimpija je osvojila dvojno krono in igrala resen, discipliniran nogomet. V državnem prvenstvu je prejela rekordno malo golov (17), osvojila kar 80 točk (od vrnitve v 1. SNL dalje jih ni nikdar več) in doživela le dva poraza. Okroglih 20.000 evrov je znašala tudi provizija za Gorana Brkića, ki je imel v Ljubljani predvsem smolo s poškodbami, a se je vseeno sila prikupil navijačem, ki so ga imeli zelo radi. Tudi zaradi nekaterih njegovih osupljivih golov. Enaka je bila privzija za Filipa Uremovića, ki se je v pol leta dokazal kot eden najboljših branilcev v ligi in že po koncu sezone za milijonsko odškodnino odšel v Rubin iz Kazana. Še najvišja je bila provizija za Stefana Savića (30.000 evrov), ki ta hip velja za enega najbolj tehnično podkovanih in za igro navdahnjenih nogometašev v Prvi ligi Telekom Slovenije. Za Olimpijo je odigral 117 tekem zabil 22 golov in prispeval 15 podaj. Če torej potegnemo črto pod vse: za Savića, Bišćana, Brkića, Uremovića, Čanađijo, Tomića in Apaua je Olimpija plačala skupno provizijo v višini 114.150 evrov! In vsi vemo, kaj so našteti dali Olimpiji. Za razliko od – recimo – Boatenga (150.000 evrov) in Daniela Avramovskega (240.000 evrov) …

CELOTEN ČLANEK SI LAHKO PREBERETE V SOBOTNI TISKANI IZDAJI ČASNIKA EKIPA SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA SPLETNI STRANI TRAFIKA24.SI!