Za začetek začniva na začetku. Kako je potekala vaša dozdajšnja nogometna pot in kdaj ste se preselili k mlajšim selekcijam Mure?
Hja, začelo se je na domačem dvorišču, kjer sva z bratom Luko vsak dan igrala drug proti drugemu, organizirano pa sem začel trenirati v prvem razredu osnovne šole. Najprej sem bil štiri leta pri Nafti, nato sem dve leti igral za domači Dobrovnik, ko pa nas ni bilo dovolj za celotno ekipo, sem odšel v pet kilometrov oddaljeno Turnišče. Tam sem bil dve leti in pol, v Muro sem prišel med zimskim premorom v sezoni 2016/17 in se pridružil selekciji U-15.
Da, bila je nekaj posebnega
Za Muro je nekoliko slabša končnica jeseni, a za vas je bila vendarle nekaj posebnega. V Sežani ste prvič zaigrali v začetni enajsterici in se nato proti Bravu vpisali še med strelce, na obeh tekmah ste močno opozorili nase. Kakšni so občutki?
Drži, da bi lahko prvi del sezone zaključili tudi bolje, ampak vseeno smo na petem mestu na lestvici, prav tako smo se uvrstili v polfinale pokalnega tekmovanja. Končnica jeseni je bila zame res nekaj posebnega. Občutki so gotovo prijetni, dobri. Mislim, da so sanje vsakega mladega muraša, da zaigra za člansko ekipo in seveda pred svojimi navijači v Fazaneriji.
Navijači so vas hitro vzeli za svojega, kakšno je vaše mnenje o njih? Kako pomemben del kluba so in kako je igrati pred polno Fazanerijo, kar ste občutili proti Maccabiju v kvalifikacijah za ligo Europa?
Navijači so neverjetni. So pomemben del kluba, saj igralcem namenjajo prav posebno energijo, ki te dvigne tudi v najtežjih trenutkih. Vsekakor prispevajo svoj delež k našim dobrim predstavam. Igrati pred polno Fazanerijo je izjemno, tudi v gosteh imamo vedno znova pravšnjo spodbudo. To je neprecenljivo. Kar zadeva spopad z Maccabijem, so bili občutki nekaj posebnega. Ne le zaradi polnih tribun, ampak tudi zaradi spoznanja, ker je bila to evropska preizkušnja.
Kako bi sicer ocenili celotni jesenski del sezone in kakšna so pričakovanja pred nadaljevanjem prvenstva? Še vedno ste tudi v boju za pokalno lovoriko, kmalu boste dobili tekmeca v polfinalu. Koga bi si želel na nasprotni strani?
Jesen je bila uspešna, v primerjavi s prejšnjo sezono je opazen napredek. Uvrstitev v polfinale pokala je prav tako super dosežek, glede nasprotnika nimam kakšne želje, na vsakega se bo treba dobro pripraviti. V prvi vrsti si želim, da bi kot ekipa še napredovali in se seveda znova veselili uvrstitve v Evropo.
Nošenje opreme pač spada zraven
Kakšno je sodelovanje s trenerjem Antejem Šimundžo?
Sodelovanje je odlično in mi veliko pomaga, prav tako kot njegovi sodelavci, zavedam pa se, da na članskih treningih ni veliko prostora za individualno učenje. Od vsakega poskušam odnesti najboljše, kar lahko.
Kako vas je kot najmlajšega sprejela slačilnica, kjer bržčas ne gre niti brez dodatnih nalog? Kakšno je ozračje v ekipi?
Vsi igralci so me dobro sprejeli, kot najmlajši pa imam seveda določene zadolžitve. Med drugim tudi nošenje opreme, vendar me to niti najmanj ne moti. Glede ozračja lahko povem, da je odlično, temu primerno se med seboj razumemo.
So vam soigralci pripravljeni pomagati? Z nasveti ali na kakršenkoli drug način.
Da, pomagajo mi tako na igrišču kot tudi zunaj njega. Seveda so to igralci, ki imajo precej več izkušenj, vesel sem vsakega nasveta – nogometnega in tudi življenjskega.
Kako sprejemate selitve s tekem mladinske ekipe na članske preizkušnje in obratno?
To mi ne predstavlja kakšnih posebnih preglavic. Mladinska liga je kakovostna, še zlasti dobrih je nekaj moštev, ki so pri vrhu. Med njimi smo tudi mi, saj imamo nadarjeno generacijo in izjemne trenerje. Škoda, da smo v zadnjih tekmah nekoliko popustili, v nasprotnem primeru bi bili jesenski prvaki. Sicer pa v največji meri treniram s prvo ekipo, zato mi preklop na članski nogomet ni predstavljal prevelikih težav.
Pohvalite se lahko, da ste se že vpisali v klubsko zgodovino. Postali ste najmlajši igralec črno-belih s profesionalno pogodbo, ki ste jo podpisali dan pred 16. rojstnim dnevom. Koliko vam to pomeni?
Pomeni mi veliko, zelo veliko, saj je to klub, za katerega navijam od malih nog, in nadvse sem vesel, da sem del njega tudi jaz. Veliko pomeni tudi moji družini, ki je od nekdaj črno-bela, še zlasti pa dedku Karčiju, ki je ne samo na vsaki tekmi, ampak na vsakem treningu.
V nogometu nikoli ne veš ...
Kakšni so vaši načrti za naprej? Bi radi čim prej v tujino ali je prva želja dokazati se v dresu Mure?
Za zdaj sem v Muri, kjer sem zelo zadovoljen. Dobil sem priložnost zaigrati v prvi ekipi, za kar sem zelo hvaležen, in kakopak je moja želja dokazati se v črno-beli opravi. Ampak v nogometu nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Sem zelo ambiciozen, želim si konstantnega napredovanja in dokazovanja. Ne bojim se novih in težjih izzivov. Če bi se torej ponudila možnost za odhod v tujino, bi o tem vsekakor razmislil.
V preteklosti se je že govorilo, da naj bi se za vaše usluge zanimali nekateri ugledni evropski klubi. Omenjali so se Inter, Lazio, Wolfsburg, Köln ... Vas takšne stvari obremenjujejo, predstavljajo pritisk, ali se s tem ne ubadate kaj prida?
Da, govorilo in pisalo se je že marsikaj, vendar se s tem sploh ne obremenjujem. Po drugi strani to razumljivo predstavlja tudi dodatno motivacijo za še bolj zagnano delo, a sem povsem miren. Imam srečo, da me zastopajo ljudje, ki jim popolnoma zaupam, in se s temi stvarmi ne ubadam.
Kaj menite, katere so vaše največje odlike v igri in v čem imate največ prostora za napredek?
Pravijo, da dobro 'berem' igro, imam dober skok, dobro se znajdem pod pritiskom, toda čutim, da imam za napredek še ogromno prostora.
Ali imate kakšnega nogometnega vzornika?
Sem navijač Barcelone, od nekdaj je bil moj vzornik Lionel Messi. Kot obrambnega igralca sem od malih nog spremljal Carlesa Puyola, zdaj občudujem Virgila van Dijka.
