Veliko prahu pa je dvignilo tudi dejstvo, da je Hotić izbral igranje za Bosno in Hercegovino (in bi danes že vpoklican), čeprav je igral za mlado slovensko reprezentanco. Podoben je bil primer še enega zvezdnika Maribora Marcosa Tavaresa, ki je imel nastop za mlajše selekcije Brazilije, hotel igrati za Slovenijo, a mu tega svetovne nogometne oblasti niso dovolile. Takrat se je razlaga glasila, da Tavares v času igranja za Brazilijo še ni imel obeh potnih listov. Toda enako velja tudi za Hotića. Kje je torej razlika?
Pravila dejansko pravijo, da moraš v času igranja za mlajše selekcije prve reprezentance že imeti obe državljanstvi, če hočeš nekega dne zaigrati za člansko selekcijo druge reprezentance. Toda to velja le za nogometaše, ki hočejo zaigrati za državo, s katero niso povezani prek prednikov. Kot v primeru Tavaresa in Slovenije. Drugače pa je, če želiš zaigrati za reprezentanco države, na ozemlju katere so živeli tvoji starši ali/in stari starši. Kot v primeru Hotića in BIH.
