Danes je dopolnil 37 let, v dresu Tabora je najboljši strelec lige in v tem trenutku morda celo njena prva individualna uspešnica, vodilno Olimpijo ob koncu tedna pričakuje s petimi zadetki na zadnjih treh tekmah. In s sproščenostjo, ki je tako značilna za njegov narod, starost in življenjski slog, hkrati pa je zagotovilo za užitek v pogovoru. Naš, njegov in vaš.
Brez zamere, in to dvakrat. Prvič brez zamere za vprašanje, kje za vraga ste po vseh teh letih in vseh teh klubih našli Sežano. In drugič brez zamere za opazko, da ste dovolj stari za spomine na Jugoslavijo, kjer je bila Sežana sinonim za Trst in kavbojke.
Trst sem si zelo dobro zapomnil že iz Jugoslavije, to drži – toda iskreno tedaj nisem vedel, da je Sežana na vratih tega tedanjega raja (smeh). Sem pa, priznam, za bližino Trsta še kako dobro vedel zdaj. Poznal sem tudi Koper in zdel se mi je kar blizu, Trst pa je seveda še bližje, in ko sem dobil priložnost priti na ta konec ter uživati v nogometu in v dobri kavici, na katero lahko skočim dol, sem se odločil za ta korak.
Sežana je vseeno zanimiva in nepričakovana izbira za nekoga z vašim življenjepisom. Kljub starosti.
Bil sem v Voždovcu, potem ko sem se vrnil z Daljnega vzhoda, in imel sem možnost ostati še eno sezono. Toda pri pomlajevanju ekipe sem čutil, da bom igral manj, kot bi si želel in kot se čutim sposobnega, zato sem se z njimi poskušal dogovoriti za odhod in pri tem so bili izjemno korektni. Ostati v Srbiji pa je bilo težko; Zvezda in Partizan mi realno nista bila dosegljiva, preostala tamkajšnja okolja pa me niso zanimala, saj v njih ni zdravih zgodb. Slovenija se mi je v tem pogledu zdela precej drugačna. Zame je bila vedno simbol urejenosti, in čeprav je šlo za novinca v ligi, sem bil prepričan, da je to lahko zdrava, zanimiva izkušnja. Poznal sem Škerija (Davor Škerjanc, op. p.), s katerim sva pred leti skupaj igrala, in ponudil mi je to možnost, če pa dodava še Trst s kavico, ki nogometašu v zrelih letih pred koncem kariere prija še bolj kot mladim, se mi je vse skupaj zdelo super. V klubu imam tudi prijatelja, ki ga poznam 30 let, kot nalašč je praktično hkrati z menoj prišlo še nekaj mojih starih znancev in res se je vse skupaj krasno zložilo.
Toda klub in ekipa sta dobila precej več kot nogometnega starčka, ki hodi v Trst na kavico. S svojo telesno pripravljenostjo in zavzetostjo ste presenetili marsikoga.
Glejte, res je, da sem stara šola, ste nekje moja generacija in prepričan sem, da se razumeva. Rad uživam in proste ure izkoristim za to. Toda da se razumemo: prišel sem tudi garat, po najboljših močeh pomagat ekipi – in kdor je mislil, da »dedek« na vstopu v 38. leto življenja ne more več, se je kar pošteno uštel. Zame je telesna pripravljenost zelo pomembna, zdravo živim, skrbim zase in še vedno obožujem igranje nogometa. Ob tem imam tudi genetsko srečo, saj se moje telo drži odlično, ne čutim resnejših posledic staranja in se praktično ne spomnim, da bi ob vseh naporih po vsem svetu staknil kakšno omembe vredno poškodbo; zgolj nekaj smešnih malenkosti. Nikoli si nisem dovolil, da bi na priprave prišel nepripravljen, kaj šele, da bi tak dočakal sezono. Sem discipliniran in imam srečo z zdravjem, odločilna pa je moja volja.
Ste videli fotografijo, ki jo je Tabor objavil na svojih družbenih omrežjih? S prsmi ste ustavili žogo v visokem skoku, podobno kot to počne Zlatan Ibrahimović. Z montažo so naredili prav primerjavo vaše in Zlatanove akcije.
Nad tem nisem bil niti približno navdušen, to ni moj slog. Poglej, človek, to je Zlatan. Se sploh morava pogovarjati naprej? Kakšna primerjava z Zlatanom neki, ne bodimo smešni. Nisem hotel, da bi me ljudje imeli za nekoga, ki je podpisan pod tako absurdno primerjavo. Po drugi strani pa je treba razumeti današnje trende komuniciranja in na koncu sem privolil ter upal, da ne bo kdo zameril. Kljub temu vam moram priznati, da sem bil nad svojo fotografijo kot takšno navdušen. Že med tekmo sem ob tej akciji pomislil, kako dobro je, da sem še vedno sposoben česa takega. Sodeč po »fotki« pa sem skočil še višje in bolj vratolomno, kot se mi je zdelo.
Šest golov na prvih sedmih tekmah, od tega pet na zadnjih treh, je izkupiček, ki je zbudil veliko pozornosti.
Vesel sem. Ne toliko zaradi pozornosti kot zaradi učinka, ki močno pomaga ekipi. Verjetno res bolj, kot je pričakoval marsikdo, ki je gledal malce sivega skorajšnjega 37-letnika in si mislil, da ta tip ne more dati kaj dosti. Pa ne obtožujem nikogar: verjetno bi jaz na njihovem mestu razmišljal enako, če se ne bi poznal in če ne bi vedel, da gre za igralca, ki premore več želje kot večina mladeničev. Zapomnite si: želja in volja sta največji sili na svetu. Dokler ju imaš, zmoreš marsikaj. Če ju nimaš, ti ne more pomagati nihče. Enake stavke sem govoril, ko sem prišel v Zvezdo pri 33 letih, pa sem se izkazal. In še vedno me drži. Ko me ne bo več, bo konec, dokler me, pa sem sposoben marsičesa. Še vedno sem na točki, na kateri se veselim vsakega treninga, vsakega brca žoge, kaj šele tekme. Mnogi mladi danes tega ne morejo reči iskreno.
Na roki vam piše "Life does not get easier, you just get stronger". Je to vaš moto?
Rad imam tatuje, imam jih veliko z različnimi motivi, ker me pomirjajo. Ne vem, ali je to moj moto, je pa vsekakor v skladu z mojo osebnostjo in razmišljanjem. Verjamem, da življenje res nikoli ne postane lažje, lahko pa ti postaneš močnejši in se z vsemi izzivi lažje spoprijemaš.
Četudi si starejši.
Da, četudi si neizbežno starejši. Pomembno je, da v določena leta prideš močan, z delovnimi navadami, s trdnostjo in s spoštovanjem. Tako skušam vzgojiti tudi otroke – 12-letnik in 9-letnik sta nadarjena nogometaša, toda naj si še tako želim njunega uspeha, bi ju predvsem rad vzgojil tako, da bosta prava človeka v tem svetu, ki ubira izrazito napačno smer. To je moja glavna naloga in to me čaka tudi pri hčerkici, ki se bo rodila čez nekaj mesecev in ki se je s soprogo zelo veseliva.
Mislite, da obstajajo večji slovenski klubi, ki v sebi preklinjajo to, da je bil za prihod v našo ligo na voljo tako izkušen in učinkovit igralec, pa so ga pustili Taboru?
Če obstajajo, sem vesel; kaj naj rečem drugega. Če obstajajo, to pomeni, da mi je doslej res uspelo pustiti pečat.
No, imajo pa še nekaj dni časa, prestopni rok je odprt ...
Namigujete na to, da me lahko kdo kar takoj odpelje? Glejte, verjamem, da se v življenju lahko zgodi vse. Če bi mi pri 30 letih kdo rekel, da bom pri 33 zabil gol za Zvezdo na derbiju s Partizanom, bi odmahnil z roko; zdaj ne bom odmahnil z roko, pa recite karkoli. Strinjam se, da lahko marsikomu tudi precej kratkoročno pride prav igralec, ki zabija gole v takem ritmu, toda ne pogovarjamo se še o velikem številu tekem. Za zdaj bi rad nadaljeval, rad bi ujel daljši niz – ne toliko zadetkov, čeprav jih imam rad, pač pa predvsem koristnosti za moštvo.
A bom vendarle vztrajal: kaj pa januarski prestopni rok? Ob podobnem nadaljevanju bi se vam v Sloveniji in v slovenski ligi, ki vam očitno leži, lahko odprla možnost za še večjo zgodbo in za kavico kje drugje.
To je vsekakor mogoče. Leta so pri tem najmanj pomembna, leta so res le številka. Počutim se odlično, in če bom res na eni strani dokončno vzljubil slovensko ligo, na drugi pa bo v meni kdo videl kakšno priložnost ... Zakaj ne? Še več – verjamem, da se kaj takega lahko zgodi. Kako bi lahko karkoli pričakoval od sebe na igrišču, če ne bi vedno razmišljal o nečem več? Če ne bi imel ambicij, želja, sanj? S trdim delom je vse mogoče, a pojdimo počasi. Zdaj bi res rad nadaljeval tisto, kar počnem. Predvsem bi rad bil še naprej koristen za moštvo. Goli namreč pridejo prej, če si prizadevaš biti koristen za moštvo, kot pa če jih obsedeno loviš. In v nedeljo mi dva gola nista pomenila toliko, kolikor bi mi zmaga v Velenju brez mojega gola.
Lahko rečete tako, kot je bilo. Bil sem pošteno besen na mojega prijatelja Stjepana. Če ne bi bilo izključitve, mi tiste tekme ne bi izgubili, že tako ali tako smo bili blizu remija. In za vsako izgubo točk mi je še vedno enako žal kot tedaj, ko sem bil mladinec. Sploh pa so točke za to našo ekipo izjemno pomembne. Moramo igrati tako, moramo zgraditi imidž težke ekipe, ki visoko pritiska, ki se bori, ki je zaj*bana za vsakega, ki izkoristi bodisi slab dan nasprotnika bodisi utrujenost, kot je bilo pri Mariboru. Fantom ves čas govorim, da moramo poskusiti nekaj vzeti. Ker če izgubimo, je poraz enak porazu – briga me, ali izgubimo z 0:1 ali 0:5. Sploh pa je pomembno skušati presenetiti na tekmah, na katerih kot nogometaš že po logiki ne moreš odpovedati. Tako je bilo v Ljudskem vrtu in prepričan sem, da tudi proti Olimpiji ne moremo odigrati slabo. Že sami po sebi bomo 30 odstotkov boljši, kot smo ponavadi.
Olimpije seveda niste izpostavili naključno; prihodnji konec tedna prihaja v Sežano, kjer je vzdušje zelo dobro in kjer bi ta tekma utegnila biti posebna v vseh pogledih.
Vsekakor. Počutim se tako, kot da na tej tekmi ne moremo zatajiti. Nihče: 18 igralcev, ki bodo v kadru, 11 igralcev, ki bodo šli na igrišče, jaz. Ni pomembno, o kom se pogovarjava – ne bomo zatajili. Pričakujem polne tribune, rad bi doživel neke vrste evforijo, ki si jo verjetno zaslužimo, in prepričan sem, da bo vzdušje fantastično. Poznam se, poznam fante, Olimpija je mogoče najmočnejša ekipa v ligi, a tukaj ji bo zelo zelo težko.
Je Olimpija boljša od Maribora?
Tega ne vem, toda v prihajajočem obračunu z nami bo zagotovo boljša in bolj motivirana. Že dolgo jih ni v Evropi, imajo energijo, ob tem pa po dveh spodrsljajih nujno potrebujejo zmago. Mariboru smo grenili življenje, ko je bil zelo utrujen, Domžale smo uspeli premagati, ko so bile utrujene še bolj. Tokrat nam bo težje, Olimpija bo najtežji izziv doslej, smo pa nanj pripravljeni in tudi mi bomo zanjo zelo trd oreh, zelo velik izziv.
Slovenska liga ni ravno raj za tako imenovane golgeterje – ne vem, če ste to vedeli. Zadnji izkupiček več kot 20 golov v prvenstvu je bil pred osmimi sezonami, v več kot desetih letih jih nihče ni presegel 23, ponavadi pa se prvi strelec vrti nekje med 17 in 19. Vi jih imate šest po sedmih tekmah, ste si postavili kakšne tovrstne cilje?
Zelo zanimivi podatki, nisem jih poznal, vendar je veliko prezgodaj, da bi se šla tole igrico. Verjamem, da je za medije zelo simpatična, tudi meni se zdi takšna, toda ne bi se rad zaletel. Karakter imam pravi, željo prav tako, rad bi ohranjal standarde, ki sem si jih postavil, toda obljubljal ne bom ničesar in ne bom si zastavljal tovrstnih številčnih ciljev. Ne bi si rad naprtil takšnega pritiska; na ramena sem si za zdaj naložil le to, da Tabor pripeljem do čim več zmag, čim več točk.
Ste pa zagotovo izziv za tiste, ki želijo vsaj v tihih načrtih postati najboljši strelec lige. Za Luko Zahovića prav gotovo, bil je najboljši v zadnjih dveh sezonah.
Gre za velik priimek, za odličnega igralca in sina največjega slovenskega nogometnega očeta, ki ob tem igra za največji slovenski klub. Upam, da sem lahko izziv zanj. Vesel bom, če se bom res boril z njim in drugimi za vrh lestvice strelcev, a rad bi šel počasi, rad bi ostal osredotočen in skromen.
Kaj pa je cilj Tabora v luči celotne sezone?
Za nas je najbolj pomembno to, da ostanemo realni. Naša naloga je vsakemu zagreniti življenje in pri tem uživamo, a za zdaj moramo razmišljati le o tem, da s tem pristopom osvojimo čim več točk s ciljem ostati v prvi ligi. Morda se bomo potem borili za kaj več, a za zdaj mora biti tako.
Ko vam nekdo omeni slovenski nogomet, na kaj najprej pomislite?
Poznam aktualne zvezdnike, toda spomnim se predvsem na dvoje. Pod točko ena na tekmo Slovenija – Srbija leta 2011, ko Slovenci niso potrebovali točk, Srbija je lovila Euro, Nemanja Vidić je zapravil 11-metrovko, Dare Vršić pa je zabil gol mojemu »kumu« Bojanu Jorgačeviću skoraj s polovice igrišča. Ta tekma me je iz več razlogov vedno preganjala. Pod točko dve pa pomislim na tistega vašega in zaradi korenin tudi malce našega napadalca: Milivoja Novakovića. Moj tip napadalca, vedno sem ga občudoval – to je ta vrsta igralcev, ki v današnjem nogometu izumira. Moj idol je Didier Drogba – to je zame dedec, to je zame nogometaš, to je moj slog. Zver. Izumirajoča vrsta, kajti nogomet se je močno spremenil. Ne pravim, da mi ta lahka konjenica tehnično podkovanih igralcev ni všeč, toda to pač ni moj slog. Ta sprememba me ne moti, moti pa me dejstvo, da je nogomet zaradi teh norih transferjev in številk v nekem drugem pogledu šel v … No, saj veste, kam.
Kolikor poznam srbske športnike, pa si drznem trditi, da se zdaj najbolj veselite nekega drugega športa?
Zelo se veselim svetovnega košarkarskega prvenstva, imate prav. Spominjam se finala EuroBasketa in zmage Slovenije, tokrat pa bo zgodba nekoliko drugačna. Tokrat imamo mi malodane najmočnejšo mogočo zasedbo in sanjamo o naslovu svetovnih prvakov ob dejstvu, da Američani ne bodo igrali z najmočnejšo postavo. Mislim, da ima Srbija lepo priložnost, verjamem vanjo. Bodimo si na jasnem: proti najmočnejši ameriški zasedbi ne bi imeli šans. Najmočnejši Američani bi z lahkoto stresli vsakogar, tudi če bi nasprotno ekipo oblikovala vsa Evropa skupaj.
Vključno z Luko Dončićem.
Vključno z vsemi našimi in vključno z vašim Luko, čigar plakate po Sloveniji videvam na vsakem koraku. Upravičeno. Fant je zverina. Kakšen talent, kakšna mladost, kakšna moč, kakšna zrelost, kaj vse je že naredil. Marsikdo lahko dela vse življenje, pa ne bo niti blizu njemu pri 20 letih. Občudujem ga, da bi ga težko bolj.
