Pred začetkom prejšnje sezone so ga poznali le podrobnejši opazovalci dogajanj v vzhodni skupini tretjeligašev. Luka Bobičanec je nase opozoril v Nafti, nato se je nekoliko nepričakovano umaknil v domovino. Toda le za krajši čas, po šestih mesecih se je vrnil v Prekmurje. Sveti Martin na Muri je zamenjal z Mursko Soboto, dres Poleta z dresom Mure, kar je pomenilo začetek uspešne slovenske zgodbe. In po zaslugi odličnih iger v črno-beli opravi je bila anonimnost kmalu preteklost. Medžimurski vezist je eksplodiral in postal prva violina soboškega orkestra, ki je v drugem kakovostnem razredu tekmovanja rušil vse pred seboj. Luka Bobičanec je blestel s čudovitimi goli, med strelce se je vse skupaj vpisal 15-krat, hkrati je ob marsikakšni mojstrovini prispeval še 13 podaj. To prav gotovo razkriva njegovo vsestranskost, navijači so bili navdušeni in bili obenem prepričani, da ga bodo v vsaj podobnih izvedbah spremljali tudi med elito na sončni strani Alp. Da bo najmočnejši adut Mure …
Pričakovanja so bila velika, zares velika. Ne le med privrženci črno-belih, tudi številni ostali ljubitelji nogometa na Slovenskem, ki so nanj postali pozorni med izjemno sezono v 2. SNL, so bili radovedni, kako se bo izkazal v močnejši konkurenci.
Na prvoligaškem krstu proti Triglavu je bil nedvomno med tistimi igralci, ki so bili najbolj pod drobnogledom, govorica telesa je bila dovolj zgovorna. Bil je nadvse motiviran, bil je lačen dokazovanja, nemogoče je bilo spregledati, da se je želel predstaviti v čim boljši luči. Še kako dobro se je zavedal, da so bile vanj uprte številne oči, in dejstvo je, da je bil "Bobičanec Sobočanec" nadvse dejaven. Kranjčani so bili nasprotnik po meri. Ogromno je bil pri žogi, upal si je igrati. Veliko je poskušal in dokazoval svojo kakovost, a mu je v tistem julijskem sobotnem popoldnevu sreča obrnila hrbet. Dvakrat je stresel okvir vrat, vendar je bilo kljub temu opazno, da se bo moral na zahteve igranja med prvoligaši šele dobro navaditi – prav tako kot njegovi soigralci –, na naslednjih preizkušnjah proti še bolj zahtevnim tekmecem je bilo to opazno še toliko bolj. Ampak to ni nič nenavadnega. Ker na najvišji ravni pred tem ni igral, je bilo bolj ali manj jasno, da bo potreboval nekaj časa, preden mu večja hitrost, večja mera agresivnosti, močnejši dvoboji ter posledično krajši čas za razmislek in sprejemanje odločitev na zelenici ne bodo več povzročali večjih preglavic.
Luka Bobičanec je po Triglavu malce mrknil, ni bil dovolj opazen. Med strelce se še ni vpisal, proti Domžalam ni realiziral najstrožje kazni, do zdaj je prispeval dve podaji. Morda bi bilo vse drugače, če bi vsaj ena od obeh žog, ki sta proti Gorenjcem pustili odtis na vratnici, končala v mreži. To bi okrepilo samozavest 25-letnega nogometaša, dobil bi prepotreben veter v jadra, nedvomno bi mu bilo precej lažje, tako pa se še vedno bori za svoj prostor pod soncem. Sprijazniti se mora z novimi razmerami oziroma s spoznanjem, da ne izstopa več v tolikšni meri kot v prejšnji sezoni. Ni mu lahko, vendar želja po dokazovanju v niti enem trenutku ni splahnela, zdaj mu še kako prav pridejo izkušnje iz časov, ko se je razočaran nad nogometom klatil po avstrijskih nižjih ligah. "Veliko sem se naučil o življenju, življenje me je veliko naučilo in tudi trener mi zagotavlja, da mi zaradi preteklosti ni treba skrbeti. In da mi bo težja pot, kot so jo imeli številni igralci, v karieri gotovo koristila. Pridobil sem številne izkušnje, ki jih poskušam izkoriščati in jih bom še naprej," je v končnici prejšnje sezone med drugim povedal v intervjuju za Ekipo SN
Ante Šimundža mu je v veliko pomoč. Mariborski strokovnjak na črno-klopi zelo dobro pozna sposobnosti enega od ljubljencev navijačev in ne dvomi, da ima kapacitete, s katerimi bi lahko soj žarometov nase preusmeril tudi na prvoligaškem odru. A le z dovolj potrpljenja, pridobivanjem prepotrebnih izkušenj in še več dela. O tem, koliko časa bo trajalo, da bodo sposobnosti napadalno usmerjenega vezista iz Sivice – kraja, ki je od slovenske meje oddaljen le sedem kilometrov – prišle do izraza v zadostni meri, lahko le ugibamo. Prav gotovo bi morale, do takrat bo Luka Bobičanec ostal soboško orožje, ki tudi v tem trenutku nikakor ni nepomembno in je koristno, vendar potrebuje nekaj izboljšav, da bi dobilo želeno rušilnost. Je kot tempirana bomba, ki bi morala prej ali slej eksplodirati ... Vsi, ki so tako ali drugače povezani s črno-belo barvo, so o tem prepričani.
