Največji in najboljši derbiji so tisti, v katere oba nasprotnika vstopata povsem enako osredotočeno in brez kančka takih ali drugačnih motečih dejavnikov – tokratni dvoboj bi v tem pogledu utegnil imeti nekaj težav. Že tako so povsem na začetku sezone razmere za derbije težko idealne, za trenutne pa to verjetno velja v še večji meri.
Po svoje se je zdelo, kot bi bilo včeraj. In po svoje se je zdelo, kot da bi bilo pred petimi leti. Govorimo seveda o večnem derbiju, ki smo ga v vroči končnici prejšnjega tekmovalnega obdobja napovedovali z odmevnim črkovanjem D, E, R, B, I na naslovnicah naših številk. Ne samo celoten slovenski nogomet, celoten slovenski šport je bil več dni osredotočen na obračun, ki je imel vse. Imel je ozračje vroče končnice prvenstva, imel je celo žlahtni pečat neposrednega obračuna za naslov, imel je začimbe afer in škandalov na obeh straneh, imel je kopico ozadij, kopico zgodb in imel je tisto popolno osredotočenost vseh vpletenih. Tisto osredotočenost, kot da je bilo že prej zgolj to in kot da bo tudi potem zgolj to. Kot da ne obstaja nič drugega. Verjetno največji, najodmevnejši in v vseh pogledih najboljši večni derbi, kar smo jih kdaj imeli. Naj se poleti zgodi karkoli, na vstopu v drugo polovico avgusta s tem preprosto ni mogoče tekmovati. Ni se mogoče niti približati, je pa mogoče iti vsaj v tisti smeri, če bi bile razmere za to optimalne. V danem primeru bi to verjetno pomenilo štiri zmage na vsaki strani po štirih dosedanjih krogih državnega prvenstva in popolnoma enak ali vsaj čim bolj podoben evropski status na eni in drugi strani. Tega nimamo. Ne enega, ne drugega, ne tretjega. Pa tudi česa četrtega ne. Kdor je pripravljen govoriti o zgodovinsko vročih derbijih, mora biti pripravljen priznati tudi to. Mora biti pripravljen sprejeti derbi, pred katerim je težko oceniti in napovedati marsikaj. Celo nemogoče je znati z dovolj veliko mero gotovosti govoriti o stanju duha v eni in drugi ekipi, predvsem pa o takih ali drugačnih interesih ter o stopnji pritiska na oba nasprotnika. Pri čemer se je ob ugibanju – ker dejansko gre lahko le za ugibanje – treba sprehajati med stanjem na prvenstveni lestvici, med različnima, a vendar enakima podobama rivalov v dosedanjem delu prvenstva in med posledicami evropskih nastopov. Tistih še vedno tako svežih evropskih nastopov, ki sta se zgodila predsinočnjim, in tistih tako zelo bližnjih evropskih nastopov, ki se bosta zgodila do konca meseca in ki v nasprotju s preteklimi seveda vključujeta le enega od dveh slovenskih velikanov. Prvič v moderni dobi ne vijoličastega, prvič v moderni dobi ne tistega iz slovenske prestolnice nogometa, temveč iz prestolnice države.
Neke povsem nove okoliščine
Če pogledamo prvenstvo lestvico, bi to moral biti derbi sproščenega, visokoletečega Maribora, željnega zadati močan udarec, in prestrašene, načete Olimpije pod pritiskom zahteve po zmagi in malodane usodnosti poraza. Po tej logiki vodstva na lestvici s sijajno razliko v zadetkih bi kljub vlogi gostov vijoličasti morali biti izraziti favoriti proti moštvu s šestega mesta na razpredelnici, ki je na prvih štirih tekmah vknjižilo eno samo samcato zmago. Interesi bi morali izhajati iz tega, pritisk bi moral biti skoraj v celoti na ramenih gostiteljev, pa čeprav gre za aktualne državne prvake. In ta pritisk bi moral biti še toliko večji, potem ko je naslednik nerazumljivo zamenjanega Igorja Bišćana trajal manj kot poletni dopust povprečnega Slovenca in ob tem ko Olimpijo po odhodu Ilije Stolice namesto polnopravnega stratega vodi začasna rešitev brez licence Aleksandar Linta. Toda že malce drugačen zorni kot seveda razkrije drugačne vidike in paleto drugačnih – vseh po vrsti še kako realno možnih – zaključkov. Je že res, da je na zeleno-beli strani prvenstvena zmaga ena sama, medtem ko so na mariborski tri izjemno visoke, izjemno prepričljive. Toda ta ljubljanska je prišla kot del trojčka, torej kot del zadnjih treh tekem, na katerih je Olimpija skupno zabila kar enajst golov in v Kranju slavila med dvema enako zanesljivima mednarodnima predstavama, ki sta jo pripeljali do malodane zgodovinskega uspeha ter do po vseh merilih zgodovinske priložnosti. Olimpija je kar naenkrat vroča, a kaj ko je hkrati ravno v takem položaju, da sploh ni mogoče trditi, da je derbi zanjo trenutno najpomembnejša tekma. Čeprav je obračun z Mariborom vedno nekaj posebnega, je nemogoče trditi, ali nogometaši in navijači bolj živijo za jutrišnji večer ali za četrtkovo prvo tekmo play-offa kvalifikacij za ligo Europa proti Spartaku iz Trnave. Ter nasploh za celoten dvoboj, v katerem bo seveda še bolj pomembno povratno srečanje, a bi glede na zgodovinske razsežnosti utegnilo precejšen moteč dejavnik predstavljati že prvo. Na drugi strani pa je Maribor tovrstnih dejavnikov vajen in je tudi že odigral nekaj podobnih derbijev, zaradi česar je toliko težje reči, kako se bo odzval na gostovanje v Ljubljani v okoliščinah, kakršnih vijoličasti ne poznajo. In v katerih so sposobni vsega: od skrajne motiviranosti pokazati, kdo je vendarle številka ena, prek malodušnosti do patetike.
