Ugotovitev iz uvoda velja tudi za prejšnje obdobje, torej za klub, ki je predhodnik te Olimpije. Prejšnja Olimpija, ki je neslavno ugasnila leta 2005, je sicer slovenski prestolnici pričarala nekaj nogometnih spektaklov. Gostovanje Milana v uvodu sezone 1992/93 bi lahko enačili z današnjim gostovanjem madridskega Reala. V slovenski prestolnici so gostovali tudi Benfica z legendarnim Eusebiem (leta 1970), bundesligaš Eintracht iz Frankfurta (1994), belgijski velikan Anderlecht (1999), španski Espanyol (2000) in angleški Liverpool (2003). To pa je bilo približno to, kar je omembe vrednega. Na dober evropski rezultat, kakršnih imajo v Mariboru že kar precej, v Ljubljani še čakajo. Še posebej to velja za novo Olimpijo, ki se je po vrnitvi v slovensko prvo ligo (2009/10) sedemkrat uvrstila v evropska tekmovanja, vendar se tam praviloma vede kot Eskim v puščavi ali kamela na severnem polu. Do letos, ko ji je, roko na srce, na pomoč priskočil tudi prenovljen sistem kvalifikacij z zgodnejšo selitvijo poražencev iz lige prvakov v ligo Europa.
Slabe izkušnje s Slovaki
Na koncu sicer neuspešen obračun z dunajsko Austrio v 3. krogu kvalifikacij za ligo Europa v sezoni 2011/12 je bil za zmaje še najbližje uspešnemu nastopu, vse drugo je za pozabo. Tudi dva poraza s slovaškima tekmecema, ki sta seveda zanimiva prav zaradi dejstva, da Ljubljančane od največjega evropskega uspeha v zgodovini kluba loči – slovaška ovira. Ali je Spartak iz Trnave težje ali lažje premostljiva ovira od Trenčina in Žiline, je vprašanje. Vsaj za prvega bi si upali trditi, da je bil pred dvema letoma boljša ekipa; bržčas tako ocenjujemo tudi ali predvsem zaradi uvodnih 30 minut tekme v Stožicah, ko so Slovaki dobesedno povozili zmaje. Takratna ekipa italijanskega stratega Rodolfa Vanolija je delovala prestrašeno, zmedeno, predvsem pa je v 32. minuti prve tekme zaostajala s 4:0. Od takratne zasedbe je v Olimpijinem moštvu ostal le Aris Zarifović, ki bo soigralce gotovo znal posvariti pred slovaško nevarnostjo.
Nadaljevanje dvoboja s Trenčinom za Olimpijo navsezadnje ni bilo tako porazno, Slovaki so se (bržčas tudi zaradi hitrega visokega vodstva) preveč sprostili in v nadaljevanju prejeli tri zadetke, povratno srečanje pa so na domačem stadionu celo izgubili in skoraj zapravili napredovanje. Ljubljančani so bili prekratki tudi v dvoboju s prav tako slovaško Žilino v sezoni 2013/14, sicer pa so evropsko prizorišče s sklonjenimi glavami zapuščali še v obračunih s Širokim Brijegom, norveškim Tromsojem in pred enim letom z dvema škandaloznima porazoma celo s finsko VPS Vaaso – že glede na (ne)moč nedavnega tekmeca zmajev HJK-ja, ki je v prvenstvu premočno slavil in imel od VPS Vaase skoraj dvakrat več točk, je jasno, kako (pod)povprečen tekmec je odpravil zmaje.
Bogat jesenski »jedilnik«
Srbsko-ameriški poslovnež Milan Mandarić je torej vendarle dočakal razburljivo evropsko popotovanje, Spartak iz Trnave bo namreč to poletje že četrti Olimpijin tekmec. Če smo zapisali, da v tem pogledu tako bogatega evropskega poletja Ljubljančani še nikoli niso imeli, to za čas njegovega predsednikovanja v klubu iz Stožic še toliko bolj velja prav za Mandarića. Doslej so ga namreč zgodnje kvalifikacije evropskih pokalov vselej ujele nepripravljenega (z močno premešanim igralskim kadrom, z novim trenerjem, brez strategije, ponavadi sredi počitnic v ZDA ...), in čeprav to pot pravzaprav v mnogočem ni bilo nič drugače, je ekipa ob težavah v prvenstvu nekako ujela ritem v Evropi in se znašla pred vrati evropske jeseni. Ta bi slovenskim državnim in pokalnim prvakom lahko prinesla katerega od tekmecev, ki so tu in tam v Ljubljani (še na stadionu Bežigrad) gostovali pred 15 in več leti. Na »jedilniku« so iz najmočnejših lig Arsenal, Chelsea (na prijateljski tekmi v Stožicah gostoval že pred štirimi leti), Sevilla, Villarreal, Betis, Bayer Leverkusen, RB Leipzig, Eintracht Frankfurt, Lazio, Milan, Marseille, Rennes ... da ne naštevamo naprej.
