Na primer, ko se je – če gremo najprej daleč stran od resnično relevantnih tem – na vprašanje o tem, kateri nogometaš bi utegnil najbolj zaznamovati bližajoče se svetovno prvenstvo, povsem resno lotil razlage: »Mislim, da bi to lahko bil Martin Milec. Resnično mi je dober in verjamem, da bi to lahko bil on.« Na trenutke pa je bilo podobno zabavno tudi pri bolj aktualnih zadevah. Že ko je začel razmišljati o tem, da je vpoklic v reprezentanco sicer v redu, a da mu je izjemno žal, ker se ni mogel srečati z Janom Oblakom.
»Zelo sem si želel, da bi bil tukaj, kajti komaj čakam, da dobim priložnost postaviti ga na gol. Toliko govorijo o tem, da je nepremagljiv, in resnično me zanima, ali je res. Da ga vidim, trenutno sem res v formi za izvajanje prostih strelov. Pravzaprav bi bilo najbolje, da bi bil tukaj tudi Samir Handanović, tudi njega bi rad preizkusil. Ga bom že srečal,« se je Amir smejal na vsa usta, a po svoje mislil smrtno resno. Tako kot se je smejal na vsa usta in tako kot je hkrati mislil smrtno resno, ko smo ga vprašali o vrnitvi pod okrilje selektorja Tomaža Kavčiča, s katerim sta – tako kot mnogi člani te generacije – sodelovala že v preteklosti.
»Poznam selektorja Kavčiča, poznam njegovo delo, sodelovala sva v mlajših selekcijah in tudi z njim sem, tako kot je zame značilno, doživel marsikaj. Vem, kako je, če z njim dobro sodeluješ, po drugi strani pa me je tudi že pošiljal domov in me nato vračal v reprezentanco.« Kako zelo tipično zanj. Seveda ne za Kavčiča, res si težko predstavljamo, kako kogarkoli domov pošilja on. Tipično za Derviševića, kajti če bi že morali izbrati nekoga, pri katerem si je to vendarle mogoče predstavljati, bi bil zelo blizu vrha izbrancev.
CELOTEN POGOVOR SI LAHKO PREBERETE V SREDINI TISKANI ŠTEVILKI EKIPE SN, KI JO NAJDETE TUDI NA TEJ POVEZAVI
