Morda je bilo pred skoraj natanko dvema letoma še bolj naelektreno, kajti številni akterji največjega slovenskega športnega rivalstva so se zaradi tako imenovane afere Ibraimi gledali preko puškinih cevi. Tedanja klima je bila malodane nadrealistično mučna, večna tekmeca sta bila na lestvici blizu, a do konca je bilo nekaj krogov več in ni bilo tako močnega občutka, da bo zmagovalec tekme postal tudi zmagovalec državnega prvenstva. Čeprav (kar sploh ni nujno slabo) nekoliko manj sovražno napet, bo tokratni derbi nedvomno večji od tistega.
Po nekih drugih kriterijih pa bo tudi večji od edinega, ki so ga vijoličasti in zeleno-beli odigrali tako, da je razplet tekme v trenutku izteka igralnega časa določal lastnika državne krone. Tisti dvoboj izpred skoraj dveh desetletij ostaja edini zares neposreden, ko gre za odločanje o naslovu, a pripada nekim drugim časom, v katerih se večni derbi ni mogel dotakniti tako širokih krogov.
Preprosto ni se jih mogel, kajti manjkali so mu spletni portali, navijaški forumi, družbena omrežja, vseprisotnost naprav in napravic, poplava fotografij in domislic, neposreden stik z akterji. Ker imamo danes vse to (pa še več) in ker gre za naslov skoraj neposredno, je seštevek brez dvoma večji, udarnejši, bolj (v najlepšem, nikakor ne dobesednem pomenu tega izraza) zažigalen. Lažje in bolj se bo dotaknil najširših množic, ki tokrat nikakor ne bodo samo nogometne. Bolj kot kadarkoli bo večni derbi danes stvar vseh, bolj kot kadarkoli bo Slovenija z njim podobna kateri od tistih nogometnih držav, v katerih se pred podobnimi tekmami – celo kadar niso tako zelo odločilne – ustavi čas.
Iz Anžetovega in Waynovega
Da Slovenija taka država ni sama po sebi, je seveda jasno. Se trudimo, napredujemo, toda dovolj je pogledati obisk tekme Olimpija – Ankaran, na kateri so ljubljanski zeleno-beli senzacionalno izgubili še zadnjo majhno zalogo točkovne prednosti pred štajerskimi vijoličastimi in jim celo podarili točko naskoka pred nocojšnjim derbijem. Dovolj je pogledati ta obisk, zelo lahko pa je najti še celo kopico podobnih dokazov tega, da Sloveniji nekaj manjka. Nogomet (še) ni to, kar je v Španiji, Angliji ali Italiji.
Tudi ni to, kar je v ZDA ameriški nogomet ali bejzbol. Ali to, kar so pri nas smučarski skoki, ki ne zanimajo zgolj vsakodnevnih športnih navdušencev, temveč neprimerno širše kroge. Ko smo že ravno omenili ZDA; tam so nekoč za Anžeta Kopitarja dejali, da bi mu morda lahko uspelo doseči, da bi ga prepoznale celo gospodinje, ki ne ločijo hokejske palice od metle.
Takih hokejistov je bila v samooklicani deželi svobodnih in pogumnih v vseh zgodovini le peščica, prispodoba pa izhaja ravno iz Anžetovega Los Angelesa, a seveda iz časov Wayna Gretzkega, ko si s takimi besedami človek še ni nakopal kopice obtožb na temo politične nekorektnosti ali celo seksizma. Morda oznaka res ni pravična do nežnejšega (morda celo to poimenovanje ni pravično, kdo bi danes vedel …) spola, morda je res celo žaljiva, toda treba ji je priznati, da je zelo dobro razumljiva in da pove zelo veliko. Še več, če jo vzamemo kot neškodljivo metaforo, je zadetek v polno in lahko odlično opiše tudi današnje nogometne razmere na sončni strani Alp. Če kdaj, potem so pregovorne gospodinje z metlami danes z nami.
Naš poklon edinstvenosti
Tako kot smo si vedno želeli, derbi skače od povsod in se zajeda v vse pore. Ne samo športnega, tudi na splošno družbenega življenja. Mariborska afera ni več tako sveža, kot je bila pred dvema letoma, a zaznamovala je to pomlad in je še vedno prisotna v dovolj veliki meri, da je dodala svoje. Enako velja za tradicionalne cirkuške vložke in razprtije v podobno avtokratski Olimpiji; tokrat sicer ni prišlo do skrajnih pretresov z najbolj izpostavljenimi kadrovskimi menjavami, a bile so na dovolj bližnjem pomolu, da so pustile svoj pečat.
Lahko rečemo, da je klima v obeh okoljih že sama po sebi ravno prav napeta, rezultatska superpomembnost pa je naravnost idealna platforma. Vse drugo je stvar podrobnosti, natančnejših pogledov v oba tabora, taktičnih in tehničnih zamisli, takih in drugačnih skrivnosti (vsega seveda najdete več kot dovolj na naslednjih straneh) ter … jasno, matematike. Začenši s tisto najbolj osnovno. Z zmago in s posledičnimi štirimi točkami prednosti bi bil Maribor praktično že prvak, z zmago in posledično dvema točkama naskoka bi bila Olimpija kar blizu, z remijem in statusom quo pa … no, saj veste in razumete.
Položaj je tak, da tekma ne more biti drugačna kot spektakularna in da enako velja tudi za odštevanje. H kateremu smo, to si drznemo verjeti, dodali nekaj posebnega. Morda je bila zamisel na trenutke videti arogantna in nerazumljiva tistim prav tako pomembnim in vsega spoštovanja vrednim našim bralcem, ki se za nakup časnika na odločijo vsak dan. A verjamemo, da je črkovna sestavljanka danes, ko imate na tak ali drugačen način vpogled v vseh zadnjih pet naslovnic, dosegla svoj namen. Verjamemo, da gre za poklon, ki si ga je ta derbi zaslužil in na katerega smo brez lažne skromnosti lahko ponosni.
