Vsega je bilo konec v 63. minuti dvoboja z Verono, ko je ob stoječih ovacijah odšel z igrišča. Obračun z Verono je bil to zanj 640. tekma v Serie A, samo Paolo Maldini jih je odigral več (647). Je edini igralec, ki je osvojil 9 naslovov italijanskega prvaka. Rekorder po številu "clean sheetov" (293), v nekem obdobju sezone 2015-16 kar 974 minut ni prejel gola. Še en rekord. Samo nekaj številk, ki pa še zdaleč ne povedo celotne zgodbe. Za kaj takšnega bi potrebovali knjigo ali dve.
Povsem dovolj je reči Gigi. Buffon je bil gospod vratar. Z leti je postal ali pa vsaj želel postati popoln džentelmen, pa čeprav resnici na ljubo tudi sam ni bil brez greha, tudi on je kot vsi mi krvav pod kožo. Privrženci Milana mu bodo pod nos denimo vedno porinili tisti gol Sulleyja Muntarija, ki to ni bil in ki je pomagal odločiti boj za scudetto leta 2012. Pa tisto ponarejeno srednješolsko spričevalo in majica s fašističnim sloganom, ki jo je nekoč nosil pod dresom, če se vrnemo še dlje v preteklost. In tako dalje. A tega ob uri slovesa tako ali tako nima smisla pogrevati.
Da je eden največjih vratarjev, ki so kadarkoli igrali to čudovito igro, ni nobenega dvoma, poleg vsega pa ga je odlikoval tudi neverjeten rok trajanja. V italijanski prvi ligi je debitiral v novembru 1995, tudi 23 let kasneje pa nobena debata o najboljših vratarjih ni mogla miniti brez omembe njegovega imena. Eden največjih. Morda le še Lev Jašin. Morda...
Od Torina in Italije se je poslovil z zmago. In še enim naslovom prvaka. Krvavel je črno-belo, v dresu stare dame je prebil 17 sezon, 656 tekem, 301 brez prejetega gola in osvojil 19 lovorik.
Sobota, ko je odšel Gigi, če malce parafriziramo zimzeleno uspešnico skupine Zabranjeno pušenje.
