Gianluigi Buffon bo v soboto dokončno zaklenil Juventusova vrata, toda neka druga vrata si bo pustil, recimo temu vsaj priprta. Povedano drugače, v soboto bo dejal nasvidenje Torino, ne pa tudi zbogom nogomet.
Bilo je v začetku julija 2001, ko je v paketu z Lilianom Thuramom iz Parme za za vratarja astronomsko vsoto prestopil v Juventus. V vratih stare dame je nasledil Nizozemca Edwina van der Sarja, ki so ga prodali v Fulham, za novo ekipo pa je debitiral 26. avgusta istega leta na tekmi z Venezio. Družbo so mu v tistem nedeljskem popoldnevu, ko je mrežo seveda – kako pa drugače – ohranil nedotaknjeno, delali Pessotto, Montero, Thuram, Zenoni, Tacchinardi, Tudor, Nedved, Zambrotta, Trezeguet, Del Piero, Iuliano, Maresca in Salas. Možje, ki so kopačke že zdavnaj obesili na klin. Sam je vztrajal, kljuboval času in na tiste res velike večere, ki se jih je skozi leta nabralo kar nekaj, kolo časa zavrtel nazaj. V soboto bo proti Veroni odigral svojo zadnjo tekmo v dresu stare dame. Od Venezie do Verone, vmes pa vse in še več. Sedemnajst let, 655 tekem in 19 (21, če vprašate privržence stare dame) lovorik. In status legende, ikone Juventusa. Prvi do Alessandra Del Piera.
Da bo zaprl svoje torinsko poglavje, seveda ni nobeno presenečenje, o tem se je govorilo že dalj časa. Navsezadnje je govora o možaku, ki je januarja zakorakal v peto desetletje. Po drugi strani je vsekakor presenečenje, da se spogleduje z nadaljevanjem igralske kariere v drugem dresu, je eden tistih, za katerega smo bili prepričani, da bo, figurativno rečeno, umrl v tistem zebrastem dresu, potem ko je več kot poldrugo desetletje krvavel črno-belo.
Še pred zadnjo tekmo se je od navijačev stare dame poslovil s čustvenim odprtim pismom. Besede, ki povzročajo kurjo polt. "Šest tisoč sto enajst dni. Semilacentoundici trenutkov čiste strasti. Veselja in solz, porazov in zmag. Hvala vsakomur med vami, saj mi je vsak od vas pomagal, da je bil vsak trenutek mojega življenja v črno-belem poseben. Črno-beli dres je postal moja druga koža. Koža, ki sem jo nosil, ljubil in spoštoval. Ter čuval in branil po najboljših močeh. Z vsemi mojimi hibami, pa tudi z vso strastjo, ki me je vedno spremljala. V soboto bom prišel do konca poti. Knjiga, ki smo jo skupaj pisali, bo končana. Čustva, ki so pri tem prisotna, so izjemna. Z besedami se ne da opisati. Na štadion sem prvič prišel s kolesom, tako mlad sem bil. V soboto želim, metaforično rečeno, odkorakati, da bom lahko shranil ter občutil vsak trenutek. In da bom lahko razumel, da nikoli ne bom daleč stran od kraja, ki ga bom vedno imenoval dom. Da bom pozdravil kolege in prijatelje, ki jih nikoli ne bom nehal klicati FRATELLI. (prijatelji).
Do konca! Vedno vaš, Gianluigi Buffon."
