Je od 2. avgusta minilo dovolj časa? Ga je minilo dovolj, da bi o tistem črnem torku lahko spregovoril nekdo, ki je izgubil mlajšega brata? Darko je ostal brez Damjana, oče in mama brez mlajšega sina, ki je sanjal o uspešni nogometni karieri. Bolečina ne more biti hujša.
Kar nekaj časa je trajalo, preden sem zbral dovolj korajže, da zavrtim številko mobilnega telefona 23-letnega vratarja. Oziroma sem jo zavrtel kar nekajkrat, a nato zvezo takoj tudi prekinil. Prejšnji torek sem naposled zbral dovolj poguma. In priznam, da je bil občutek zelo čuden. Da, bilo me je kar malce strah. Kako se bo Darko odzval? To je vprašanje, ki je dolgo obremenjevalo moje misli. Me bo nesramno odklonil, me bo obtoževal in mi očital, da sem "lešinar"? Bi mu zameril? Najbrž ne bi, a tega ne bom izvedel nikoli. Ker se je bil pripravljen pogovarjati. O trenutkih groze in življenju brez nekoga, ki ga je imel tako zelo rad. In o življenju, ki ga zdaj posveča tudi bratu. Ni privolil takoj. Vzel si je dan za razmislek in pogovor s starši, nakar je padel dogovor, da se dobiva. Dogovor za pogovor, za katerega zatrjuje, da je izjema. Da je o tem javno spregovoril prvič in zadnjič. In zaradi brata …
Kako ste izvedeli za tragedijo, kjer ste bili v času nesreče?
Bilo je dopoldne, ko sem se v enega od bližnjih lokalov odpravil na kavo, nakar sem od prijatelja dobil SMS-sporočilo, da se je zgodila huda prometna nesreča, v katero so vpleteni igralci mariborske B-ekipe. To je bilo vse, kar sem v tistem trenutku vedel. Ničesar več, a verjemite, da sem vedel, da se je zgodilo nekaj najhujšega. Da je zraven tudi moj brat. Človek vedno upa na najboljše, a sam pri sebi sem vedel …
Kako, zakaj?
Ne vem, zakaj, ne vem, kako. Res ne. Preprosto sem imel tak občutek. Prav tako kot oče, ki se je vozil iz Krškega, ko je izvedel za nesrečo. Tudi on je vedel ... Ko sva se slišala, sva vedela … Očitno je to nekakšen šesti čut. Ne vem, kako drugače bi si bilo vse skupaj mogoče razlagati.
Na kakšen način ste potem prihajali do podrobnosti o tragediji?
Nekaj s pomočjo interneta, klical sem tudi v Maribor. Na policijo, toda konkretnejših informacij še niso smeli posredovati. Potem mi je eden od policistov vendarle povedal znamko avtomobila ... In razkril, da niso vsi preživeli. Brez imen, toda vedel sem. Vedel sem, kaj se je zgodilo. Ne morem vam opisati, kako grozni so bili občutki, ko sem brskal po internetu in poskušal izvedeti kakšno podrobnost. In kako sem se počutil, ko so se izmenjavale informacije o tem, kdo je preživel in kdo ni. Dejansko je bilo nadvse grozno, najraje bi se umaknil od vsega tega, ampak se ne moreš.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI SI JO LAHKO ZAGOTOVITE TUDI NA TRAFIKI24.SI!
