Nikolić: Bil sem navdušen nad Mariborom

Po uvodnih štirih tekmah v slovenskem nogometu je Marko Nikolić na dobri poti: zmaji so povečali prednost pred Mariborom in hkrati sploh še niso prejeli zadetka. Šele 36-letni srbski strokovnjak je v Pogovoru tedna spregovoril o svoji zanimivi preteklosti in o ambicioznih načrtih za prihodnost, ki so, jasno, vezani le na projekt velike Olimpije.

Razmišljali ste o naslednji ligaški preizkušnji, gostovanju v Novem mestu pri Krki.
Seveda. Vsi vemo, da Olimpijo čaka izjemno zahtevno gostovanje, statistično gledano, morda celo najtežje v celotni ligi. Krka ima odlično, čvrsto ekipo, ki ti je sposobna narediti ogromno škode, če nisi pravi. Tega se še kako zavedam, kakor tudi to, da nas čaka tekma na ne ravno najboljšem igrišču, na specifičnem stadionu. Vendar smo pripravljeni na to, kar nas čaka. Ne samo tokrat, tudi v naslednjih tednih. Začenjamo cikel tekem, ki bo izjemno pomemben. Ne bom rekel, da bi lahko že dal odgovor na to, kdo bo prvak, bi pa lahko začrtal smernice, kako se bo sezona zaključila. Po Krki nas čakata še gostovanji v Novi Gorici in Domžalah, doma bomo igrali z zelo neugodnim nasprotnikom. Slovenska liga je zahtevna, ker lahko vsak premaga vsakega. Tekme, ki prihajajo, bodo zagotovo naslednji preizkus zrelosti naše ekipe. To velja že za Krko. Verjamem, da bomo prvi test opravili uspešno, na splošno moramo zdaj dokazati, da smo iz materiala za naslov prvaka.

Pravite, da je slovenska liga zahtevna, toda vseeno ne gre za državo, ki bi bila zelo zanimiva za srbske in nasploh tuje strokovnjake, vsaj takšne, ki premorejo visoke ambicije. Zakaj ste se dejansko odločili za prihod v Olimpijo?
Mislim, da je to najlažje vprašanje, ki ga bom dobil v tem intervjuju. Odgovor pa je zelo preprost: ker je Olimpija klub, ki premore najvišje ambicije – ker želi biti prvak in ker želi biti uspešen v Evropi. Nikdar nisem bil strokovnjak, ki bi se lahko sprijaznil zgolj s tem, da bi bil v klubu, s katerim bi se boril za uvrstitev od šestega do desetega mesta. Vedno sem želel višje, vedno sem želel delovati v klubih, ki hrepenijo po najvišjih mestih. Začel sem v Radu, kjer smo dosegali nepričakovano dobre rezultate, pod mojim vodstvom je imel klub najboljšo sezono v zgodovini. Potem sem bil v Vojvodini, ki je v Srbiji v vseh pogledih tretji največji klub, pa v Partizanu, od katerega se vedno pričakuje zgolj boj za najvišje dosežke. Dejstvo je, da sem imel v preteklih mesecih tudi ponudbe od drugod, predvsem z vzhoda, vendar sem ocenil, da še ni prišel pravi trenutek, da bi odšel tja. Za to bo še čas. Če bi me zanimal le denar, verjetno ne bi prišel v Olimpijo, odločil bi se za koga drugega. Moji cilji so bolj vezani na zahod, prav tako sem v Olimpiji prepoznal klub, ki želi na dolgi rok postati pomemben faktor v tem delu Evrope. Vodilni ljudje so me prepričali s projektom, ki so se ga lotili. Zato sem tudi podpisal za dve leti in pol in zato sem pripravljen ostati tudi dlje.

Kako zelo ste spremljali slovenski nogomet, preden ste postali trener Olimpije? Sploh v mlajših letih in obdobju, ko še niste dobili prvih indicev, da bi se lahko preselili v Ljubljano?
Seveda sem ga spremljal, še zlasti oba največja kluba. Bil sem navdušen nad Mariborom, ki v Jugoslaviji ni bil klub, ki bi bil pri vrhu, toda po zaslugi mojega prijatelja Zlatka Zahovića je postal spoštovan, ugleden in uspešen klub. Res cenim to, kar je Zahoviću uspelo z Mariborom, mislim, da v zadnjih letih v Evropi ni bilo kluba s področja nekdanje Jugoslavije, ki bi bil tako uspešen. Ob zagrebškem Dinamu seveda. Kar zadeva spremljanje slovenskega nogometa, moram poudariti še nekaj: nekdo, ki ima rad nogomet, in jaz ga imam zelo, spremlja vse lige. Spremlja rezultate, spremlja lestvice. V preteklosti sem kot trener treh srbskih klubov redno bil v Sloveniji, bil sem pravzaprav povsod, v Moravskih Toplicah, v Kranjski Gori, na Obali. Tukaj smo se pripravljali in igrali tudi prijateljske tekme, z Gorico, Domžalami. V Turčiji tudi z Mariborom. V Sloveniji imam veliko prijateljev, zaradi katerih sem bil še toliko bolj pozoren na tukajšnji nogomet. Olimpijo sem recimo spremljal tudi zaradi Milenka Aćimovića, svaka Dejana Stankovića. Zagotovo slovenski nogomet zame ni bil neznanka, jasno pa je, da sem ga začel toliko podrobneje spremljati po tem, ko je bil vzpostavljen prvi stik z Milanom Mandarićem. Sem zelo študiozen človek in res nisem želel priti nekam, kjer ne bi poznal kar največ dejavnikov.
VEČ V DANAŠNJI EKIPI