Nejc Vidmar živi svoje sanje. Po prestopu iz Domžal v Olimpijo uživa, a to ne pomeni, da po svetu hodi z "zaljubljenimi očmi". Takoj se je lotil trdega dela, saj se zaveda, da je prišel v okolje, v katerem bodo vsi od njega zahtevali še precej več.
Iz Ljubljane v Domžale vodi več poti. Nekateri slepo prisegajo na avtocesto, spet drugih ne moti precej počasnejša vožnja po stari cesti, glede na omejitve je srednja izbira cesta 104, ki vodi mimo Trzina. Po kateri poti se je vrsto let od prestolnice do Domžal vozil Nejc Vidmar, ne vemo, toda to zdaj niti ni več pomembno. Odkar je prestopil v Olimpijo, v avtomobilu preživi precej manj časa. Od Zarnikove ulice, kjer ima stalno prebivališče, do Kodeljevega, kjer Olimpija trenira od začetka priprav na drugi del sezone, lahko odide tudi peš. Med lokacijama je kilometer in tristo metrov, normalnemu smrtniku to vzame okoli 20 minut, poklicnemu športniku še kakšno minuto manj. Tudi ko se bo moral zapeljati do stadiona v Stožicah, mu ne bo hudega; če ne bo pri volji za vožnjo z avtomobilom, bo lahko sedel kar na avtobus številka 13. Za 1,2 evra in za slabe pol ure življenja. Ni kaj, odkar je Domžale zamenjal za Ljubljano, je Vidmarjevo življenje postalo precej bolj preprosto. Vsaj kar zadeva transport.
Z vidika njegovega nogometnega udejstvovanja pa se je seveda marsikaj spremenilo. Že res, da je s prestopom k Olimpiji uresničil sanje, a hkrati tudi kot pribito drži, da je naredil pomembno stopničko naprej v svoji karieri. Lahko bi rekli, da morda celo odločilno; takšno, ki bo dala odgovor na to, ali je zares iz testa za kaj več. Medtem ko je bil v Domžalah član sicer urejenega kolektiva, ki je vedno stremel k visokim uvrstitvam, pa je zdaj vendarle na plačilnem seznamu kluba, ki ga po menjavi oblasti zanima zgolj najboljše. Zato so tudi pripeljali vratarja, ki je bil v zadnjih sezonah v 1. SNL – najboljši. Ampak kar je bilo, bo nepomembno, če ne bo tako tudi v prihodnje. Vidmar se tega še kako zaveda. A se velikanskega izziva, ki je pred njim, niti najmanj ne boji.
VEDNO ODPRTE OČI
"Če bi se bal, ne bi prišel," je poudaril že večkrat po prestopu, po katerem nasmešek nikakor ne zapusti njegovega obraza. Razlogov za to je več. "Med drugim sem še toliko bolj zadovoljen, ker so me res vsi pri Olimpiji sprejeli na izjemen način. Tukaj sem šele kratek čas, a se že počutim kot doma," ne skriva. Da bo v prihajajočih mesecih tega leta njegovo razpoloženje precej bolj povezano z rezultati, je jasno. Če bodo slabi, nikomur ne bo do smeha. Ampak Vidmar je prepričan, da se to ne bo zgodilo.
"Praktično takoj sem se prepričal, da sem prišel v kolektiv, ki premore izjemno kakovostne posameznike. Olimpija prvega dela sezone res ni kar tako končala na vrhu razpredelnice. A hkrati smo vsi skupaj že spoznali, da ne glede na vse še obstajajo malenkosti, ki jih lahko izboljšamo in spravimo na še višjo raven. Za to bomo potrebovali nekaj časa, ki pa ga imamo več kot dovolj za to, da še napredujemo. Za zdaj vse poteka po načrtih; zahteve vodstva so jasne, nogometaši jih upoštevamo in smo na dobri poti k napredku," je razpredal novi vratar Olimpije. Lahko bi zapisali tudi novi prvi vratar Olimpije, čeprav Vidmar tega ne jemlje kot nekaj samoumevnega. Ne nazadnje je v kadru zeleno-belih kar nekaj takšnih, ki bi bili precej srečnejši, če bi lahko branili na vsaki tekmi.
"Bodite prepričani, da nikomur ni vseeno, nihče mi ne bo kar tako prepustil mesta med vratnicama. Že res, da lahko na igrišče stopi le en vratar, ampak k temu stremimo vsi, ki smo v ekipi. Je pa konkurenca zagotovo zdrava, in ko je tako, je to pozitivno za vse. Vsi se lahko naučimo še česa novega in še dodatno napredujemo. Ne glede na to, kaj mi je uspelo v preteklosti, imam oči vedno odprte. Vem, da se lahko veliko naučim od izkušenega Aleksandra Šelige, a tudi od mlajših kolegov. Nogomet napreduje, tudi vratarski posel gre že nekaj časa v drugačne sfere. Ne, zagotovo ničesar ne jemljem za samoumevno," v oblakih ne plava 26-letnik.
VES ČAS MED BOLJ GLASNIMI
Del teh vratarskih sprememb je tudi vloga, ki jo v novodobnih časih trenerji vse bolj namenjajo čuvajem mreže. In ne, to ni zgolj branjenje mreže. Lep primer je Manuel Neuer, ki pri Bayernu dejansko kar začenja napade svoje ekipe. Pa ni edini. In tako bo moral pri Olimpiji igrati tudi Vidmar.
"Olimpija goji napadalen nogomet, že jeseni je dosegala ogromno zadetkov. To je trend, ki mu želimo slediti tudi v prihodnje. Trener Marko Nikolić mi je takoj povedal, kaj pričakuje od mene: da bom prvi, ko bo začenjal graditi napadalne akcije. Moja naloga je, da sprejemam odločitve, ni dovolj, da žogo zgolj na slepo pošljem v igro. To mi je všeč, res pa je, da gre za nekaj, pri čemer lahko še precej napredujem. Ampak po vsakem treningu mi je lažje. No, najlažje bi bilo, če bi od mene zahtevali le to, da stojim v golu (smeh). Toda sem v klubu, v katerem zgolj branjenje preprosto ni dovolj," je navodila, ki jih je dobil, razkril Vidmar. In prav zaradi vloge, ki mu jo je Marko Nikolić namenil, se je novi vratar Olimpije ob svojem debiju v udarni postavi tudi vedel tako, kot se je. Kdor si je v živo ogledal prijateljsko tekmo z Dobom, so ga po prvem polčasu kar nekoliko bolela ušesa. Vidmar je namreč glasno delil navodila svojim soigralcem in pravzaprav ni bilo akcije, v kateri ne bi razporejal nogometašev v polju.
"Saj sem bil vedno med bolj glasnimi," se je nasmejal in v resnejšem tonu dodal: "V zadnjih letih v Domžalah morda ni bilo tako, poznali smo se namreč tako dobro, da je zadostoval že pogled. Tukaj je kakopak drugače, ne poznamo se še, zato je toliko pomembneje, da glasno podajam svoje misli. To je tudi proces mojega uvajanja v novo okolje, hkrati pa se moramo kot celota kar najhitreje uigrati. Ko bo šlo zares, bo vse skupaj precej težje, ne nazadnje bo takrat na tribunah vladalo precej drugačno vzdušje."
LJUDJE GA PREPOZNAVAJO
In tudi zaradi vzdušja na tribunah bo Vidmarjevo življenje v Ljubljani drugačno od tistega v Domžalah. No, pa saj to je spoznal že v uvodnih dneh po selitvi.
