Kako potekajo priprave?
Po ustaljenem ritmu, po trenerjevih zamislih. Moram poudariti, da delamo zares dobro. Prvi teden je bil uvajalni, nismo bili takoj 'uničeni', zdaj se intenzivnost počasi stopnjuje, za nami je tudi že prva prijateljska preizkušnja. Rezultat proti ZTE-ju ni bil v ospredju. Ob želeni količini teka je bil osnovni cilj spet dobiti nekaj občutka za igro. Seveda je trener pred nas postavil določene zahteve, ki smo jih morali izpolniti. Prizadevali smo si, da bi to počeli v čim večji meri, nismo bili osredotočeni le na to, da bi bili rezultatsko uspešni. Seveda je vedno dobro, ko je tako, toda to je bila vendarle šele prva tekma po daljšem obdobju in najpomembnejše je, da je dosegla namen.
To so vaše prve priprave pod vodstvom Krunoslava Jurčića. Pogovarjal sem se z nekaterimi vašimi soigralci in vsi po vrsti so poudarjali, da so nekoliko drugačne, kot so bili navajeni. Kakšna je vaša ocena?
Drži, malce se razlikujejo, a je pač tako, vsak trener ima svoj način dela. In moram priznati, da mi zdajšnji ustreza. Za nami sta sicer šele dva tedna priprav, a kljub temu lahko rečem, da so ene od boljših, na katerih sem sodeloval. Lepo stopnjujemo ritem, in ko je tako, se telo na napore boljše odziva. Res sem zadovoljen, kako vse skupaj poteka, in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. Ter da bomo temu primerno pripravljeni dočakali začetek drugega dela sezone.
Zgolj sedem, osem kilometrov. Res je, treniram skoraj doma.
Ste morda že izkoristili bližino za kakšen pobeg domov?
Ne, nisem, kje pa! A mislim, da ne bi bilo problemov, če bi ob kakšnem prostem popoldnevu pri trenerju izrazil željo, da bi za uro ali dve »skočil« domov. Menim, da bi mi dovolil. Da bi pobegnil? Ne, to pa ne, to seveda niti po naključju ne pride v poštev.
Delujete zelo motivirani, kar je bilo kljub vsemu opaziti tudi v dvoboju z madžarskim drugoligašem. Se motim?Popolnoma jasno je, da se želim dokazati trenerju in za to trdo delati. Jesenski del sezone se ni razpletel po mojih načrtih in seveda bi glede tega rad kaj spremenil.
Dejstvo je, da se je po zamenjavi na trenerskem stolčku vaš status korenito spremenil. Na začetku sezone ste bili standardni član udarne zasedbe, po prihodu Krunoslava Jurčića ste priložnost dobivali po kapljicah.
Ne bom se sprenevedal. Priznam, da sem bil zaradi tega, ker nisem igral, zelo razočaran, toda vzroke za to sem iskal pri sebi, ne pri drugih. Zdaj si razumljivo prizadevam in si bom tudi v prihodnje, da bi pridobil trenerjevo zaupanje. S čim boljšim delom na treningih in ob priložnostih, ki jih bom dobival na prijateljskih preizkušnjah.
Ste bili zaradi statusa »le« razočarani ali tudi jezni?
Prepletala sta se razočaranje, in da, tudi jeza. Toda verjemite mi in to lahko vprašate tudi kogarkoli drugega, da to v niti enem trenutku ni vplivalo na mojo zagnanost na treningih, na motivacijo za delo. Iz dneva v dan in na vsakem treningu sem se trudil po najboljših močeh, vedno znova sem hotel iz sebe iztisniti maksimum. Ampak na srečo nam je šlo zelo dobro, ekipa je bila po prihodu novega trenerja v zmagovalnem ritmu. Roko na srce pravih razlogov za spremembe ni bilo, nikomur ne morem ničesar očitati.
S kakšnim porazom bi se vaš status morda spremenil. Ste si nekje globoko v sebi mogoče želeli, da bi se pripetil kakšen večji spodrsljaj, ki bi vam povečal možnosti za začetno enajsterico?
Prosim? Ne, kje pa! Zaradi tega, ker je ekipa zmagovala, nisem bil slabe volje. Morda si je kdo predstavljal, da je tako, vendar je resnica daleč od tega. Zelo iskreno sem se veselil vsake zmage, vsakega uspeha. Kolektiv je vendarle najpomembnejši in za vse nas je gotovo najpomembnejše, da smo v končnici jeseni naposled znižali zaostanek za vrhom lestvice in se Olimpiji približali na tri točke zaostanka. To je edino, kar šteje.
Kako se pravzaprav počuti igralec, ki je prepričan, da bi lahko pomagal moštvu, a ne dobi te možnosti? Še nedolgo nazaj ste dosegali pomembne gole v kvalifikacijah za ligo prvakov, v Gelsenkirchnu ste zadeli tudi v skupinskem delu.
Jesenska izkušnja je bila zame nekaj novega, v takšnem položaju pred tem nisem bil nikoli, v preteklosti sem v glavnem redno igral. Ampak na vse skupaj vendarle skušam gledati tudi pozitivno. Drži, da je bilo na začetku zelo težko, a morda mi bo v nadaljevanju kariere še koristilo. Nekoč si želim zaigrati v tujini in zelo dobro vem, da se lahko zgodi, da ti v novem okolju in v novi ekipi ne steče vedno tako, kot si si zamislil. Če bi me doletelo kaj takega, bi se gotovo znal odzvati bolje, kot bi se brez tega, kar sem doživljal v prvem delu sezone.
Ste nezadovoljstvo držali v sebi ali ste se o tem s kom pogovarjali? Ste mogoče potrkali na vrata trenerjeve pisarne ali pisarne športnega direktorja?
Z nikomer nisem imel pogovorov o tem. V posameznih trenutkih sem celo pomislil, da bi storil kaj takega, a sem si vedno znova premislil. Ustavila me je misel o tem, da to zame morda vendarle ne bi bilo v redu. Raje malce potrpiš in delaš naprej, vloženi trud se prej ali slej mora povrniti. To je neizpodbitno dejstvo. Tega zagotovo ne vem, a menim, da sta v teh trenutkih najbolj trpela družina in zlasti moje dekle. Včasih je pač bilo treba kaj dati iz sebe, si dati duška in boljše je, da to počneš doma kot kje drugje.
Z začetkom zimskih priprav se je torej začela neka nova zgodba. Trener zagotavlja, da ste jih vsi igralci začeli z istega izhodišča.
Vsake priprave so na neki način začetek nečesa novega in so priložnost za dokazovanje. Moram priznati, da sem jih nestrpno pričakoval, zdaj je vse odvisno od mene. Od mojega dela. Trudil se bom po najboljših močeh in še bolj, da bi pridobil trenerjevo zaupanje.
V Moravskih Toplicah se boste enajst dni družili tako rekoč le s soigralci. Kako igralci preživljate in doživljate tovrstno izolacijo?
To je pač sestavni del posla, s tem se je preprosto treba sprijazniti, drugega ti ne preostane. Brez tega ne gre, zelo dobro se zavedamo, zakaj smo skupaj in kaj moramo storiti. Vse skupaj je lažje, ker je vzdušje v ekipi na visoki ravni, igralci se med seboj dobro razumemo, olajševalna okoliščina pa je tudi to, da se med zimskim oddihom skoraj mesec dni nismo videli in smo si znova zaželeli skupnega druženja. Na pripravah se krepijo tudi enotnost moštva, povezanost, homogenost, kar je za doseganje želenih rezultatov nujno potrebno.
Kot ste omenili že sami, boste drugi del prvenstva začeli s tremi točkami zaostanka za Olimpijo. Maribor bo spomladi lovec.
Lovci smo že vso sezono, zaradi zaostanka pred nadaljevanjem drugega dela sezone smo še bolj stopili skupaj. Tri točke niso veliko, a niti malo, ni pa nobenega dvoma o tem, da si spomladi spodrsljajev ne smemo privoščiti. Tekem ne bo veliko, nadvse pomembni bosta že uvodni spomladanski preizkušnji proti Celju in Olimpiji v Ljudskem vrtu. Ta dva dvoboja bi lahko že marsikaj obrnila v našo korist.
Seveda sem. S takšno ekipo in takšnim trenerjem nam mora uspeti. Moramo biti optimisti. Želimo osvojiti tako naslov prvaka kot pokalno lovoriko. Dvojno krono. Prvenstvo je gotovo prioriteta, a lepo bi bilo osvojiti tudi pokalno trofejo. Tudi zato, ker je še nimam.
Kakšen pa je vaš pogled v prihodnost?
Imam še enoinpolletno pogodbo, v tem trenutku sem osredotočen zgolj in samo na to, da bi svoje obveznosti izpolnjeval čim bolje. Nekoč bi rad zaigral tudi v tujini, to je želja vsakega, vendar za vsako ceno pač ne. V slabši klub od Maribora ne bi šel, vsi pa vemo, da je Maribor na visoki ravni. Moralo bi se torej zgoditi nekaj zares dobrega, rad bi se preizkusil v Nemčiji. To je zame najboljša liga in menim, da bi mi ustrezal tudi način igranja, a se kakopak ne bi branil tudi odhoda kam drugam.
Kaj pa kakšen drug klub v Sloveniji?
Ne, dokler sem v Mariboru, kam drugam pri nas ne bi šel, to je dejstvo. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo videli. Nikoli ne veš, kaj se lahko pripeti, zadeve se lahko čez noč postavijo na glavo, a so vijoličasti gotovo na prvem mestu.
Ali v pričakovanju nadaljevanja sezone podrobno spremljate dogajanja pri večnem rivalu?
Ob spremljanju medijev je to nemogoče spregledati, vendar se s tem ne obremenjujem. Me ne zanima. Poznamo svoje cilje, poznamo svojo kakovost in vemo, kaj so naši cilji, kaj moramo storiti. Prepričan sem, da smo tega sposobni.
