Marko Nikolić spada med tiste, ki so se z nogometom sicer začeli ukvarjati zaradi ljubezni do brcanja žoge, a je njihovo udejstvovanje v tem športu že v dokaj rosnih letih dobilo nepričakovan zasuk. Potem ko se je deset let kalil v pogonu Rada, je nato v strokovni štab slednjega presedlal že leta 2001, ko mu je bilo šele 22 let. Ko je toliko let pozneje postal trener Partizana, so mu tisti, ki jim ni bil všeč, najbolj očitali prav to, da nikdar ni brcal žoge na resnejši ravni.
No, a saj je v zadnjem desetletju vzklilo nemalo takšnih strokovnjakov, ki so kmalu ugotovili, da kot nogometaši pred sabo nimajo prave prihodnosti, pa jih to ni odvrnilo, da ne bi vseeno ostali aktivno vpeti v svet nogometa. Ne nazadnje je eden takšnih Jose Mourinho, enako velja za njegovega rojaka Andreja Villasa Boasa, tudi zdajšnji trener Borussie iz Dortmunda Thomas Tuchel, ki se je pri petindvajsetih huje poškodoval, je mlad zajadral v svet trenerjev, zagotovo bi se našel še kdo.
Nikolić je trenersko kariero začel v Radu, s katerim je bil nato tesno povezan vrsto let. V tem času se je odlično spoznal tudi z Rankom Stojićem, ki mu je vsekakor pomagal, da je prišel, kamor je. Po sedmih letih dela v mladinskem pogonu kluba iz beograjskega predela Banjica je leta 2008 kot še ne tridesetletni fant postal pomočnik trenerja prvega moštva, 29. oktobra tistega leta je nato napočil tudi trenutek, ko je prvič v karieri prevzel samostojen nadzor nad klopjo ekipe v članskem nogometu. Čeprav so bili številni skeptični, se je Nikolić na klopi Rada nato obdržal polnih 936 dni, v tem času pa je s klubom, ki zagotovo ne spada med večje v Srbiji, dosegel nekaj dobrih rezultatov. Na skupno 82 tekmah je zbral več zmag kot porazov (29:27), vrhunec njegovega udejstvovanja pa je sledil v sezoni 2010/11, ki jo je Nikolićev klub končal na četrtem mestu srbske prve lige.
V času njegovega vodenja Rada je v slednjem vzklilo kar nekaj nadarjenih mladih nogometašev, bržčas je bil tudi to razlog, da je 1. oktobra 2011 postal selektor srbske reprezentance do 18 let. Toda kmalu je spoznal, da mu delo selektorja ne ustreza, hitro je začel pogrešati precej bolj pestro delo v klubskem nogometu. Zveza mu je šla na roko, Rad tudi in že po nekaj mesecih se je vrnil na stadion Kralj Petar Prvi.
Tudi v drugo mu je šlo v Radu povsem dobro, spet je nanizal več zmag kot porazov in po 481 dneh je bil za kvalitetno delo prvič res primerno nagrajen. Prevzel je Vojvodino, se z Novosadčani skoraj uvrstil v ligo Europa in jesenski del sezone 2013/14 končal na petem mestu – z zgolj štirimi porazi na 26 tekmah.
DRUGI PO STANOJEVIĆU
Toda šele tedaj, ko je zapustil drugo največje srbsko mesto, se je njegova trenerska kariera začela zares. Vsaj kar zadeva delovanje v središču pozornosti in predvsem pod ostrim pritiskom. Da je bilo njegovo imenovanje na položaj trenerja Partizana veliko presenečenje, bi težko trdili. Vendarle si je do tedaj že zgradil določen ugled in v očeh srbske javnosti je poleg Aleksandra Stanojevića veljal za najbolj nadarjenega strokovnjaka v državi. Določeni ljudje so bili vseeno nekoliko jezni, saj je Partizan zamenjal Vuka Rašovića, čeprav je slednji prvi del sezone 2013/14 končal na prvem mestu. Toda vseeno je prevladalo mnenje, da je Partizan dobil dobrega in nadarjenega trenerja, ki bi lahko dosegel veliko.
Če je bil Nikolić do tistega trenutka poznan predvsem kot obetaven strokovnjak, so po prihodu na stadion JNA kmalu spoznali, da gre tudi za precej zgovornega trenerja. Nikolić naj bi že na prvi tiskovni konferenci napovedal, da bo slavil na vseh tekmah do konca sezone, čeprav je pozneje hitel pojasnjevati, da je bil narobe razumljen. No, ampak že to je bila najava burnega obdobja, v katerem se je dogajalo res marsikaj zanimivega. "Nikoliću sem rekel, da prihaja v pekel. Tukaj hočejo ljudje rezultate, zmage, lovorike. Dve leti smo se trudili, da bi ga pripeljali, a se kocke niso zložile. Zdaj je dozorel. Je dovolj izkušen, še zlasti pa je dober v delu z mladimi nogometaši. To je še eden od razlogov njegovega prihoda. Kjerkoli je bil, je naredil rezultat. Verjamem, da bo nadaljeval v tem slogu," je Nikolića med grobarji pozdravil tedanji predsednik Partizana Dragan Đurić.
Čeprav je Nikolić na vroči klopi debitiral le z remijem v Novem Pazarju, je bilo nadaljevanje uspešnejše. Dejansko je do konca sezone izgubil le enkrat, toda na njegovo žalost je bilo to dovolj, da je naslov vzela Crvena zvezda, ki je s Slavišo Stojanovićem na klopi slavila z zgolj točko prednosti! Tedaj je bilo veliko govora o tem, da je bil Partizan žrtev zarote ljudi, ki so po sedmih letih želeli vrniti rdeče-bele na prestol.
Ker Partizan kljub vsemu ni igral slabo pod Nikolićevim vodstvom, je slednji ostal na klopi in start v novo sezono je bil silovit. Niz osmih zaporednih zmag je bil kronan z zmago na večnem derbiju, tisto jesen je končal kot vodilni na lestvici. Kljub vsemu so ga marca 2015 odpustili, in to kljub zanimivemu dejstvu: ko je dobil nogo, je bil v nizu enajstih zaporednih tekem brez poraza, dejansko je na črno-beli klopi klonil le na dveh ligaških tekmah. Zato je njegovo slovo precej odmevalo, nekateri so bili prepričani, da gre za napačno odločitev.
DIVJANJE V NOVEM PAZARJU
Dejansko so Nikolića v Partizanu želeli zamenjati že decembra 2014, malce po tem, ko je bil ostro kaznovan zaradi "izgredov" na tekmi v Novem Pazarju. Tam je že po desetih minutah zraven njega eksplodirala petarda, nato se je še tako razburjal zaradi sojenja, da je moral s klopi.
Sledil je svojevrsten šov, ki mu je prinesel kar tri mesece suspenza in plačilo denarne kazni v višini 2500 evrov. "Ko smo po tekmi odšli v sodniško garderobo, je po minuti za nami prišel Nikolić in me nagovoril s slednjimi besedami: 'Ti, pi*ka srbska, lahko mi ga povlečeš!' Potem je slekel suknjič, ga vrgel proti meni in rekel: 'Izvoli, za spomin!'," je po burni tekmi, na kateri je Novemu Pazarju remi priigral slovenski branilec Branko Ilić z nesrečnim avtogolom, dejal sodnik Vladan Glođović, Nikolića je obtoževal tudi Redžap Korać iz uprave Novega Pazarja, ki ga je – zanimivo – tedaj vodil nekdanji trener Olimpije Milorad Kosanović: "Na vsak način je poskušal poiskati izgovor za neuspeh. Še preden je prišel na stadion, je grozil, da bo z ekipo odšel z igrišča, če ga bo kdo žalil, toda hkrati je prav sam od začetka provociral tako sodnike kot tudi gledalce."
Nikolić je navrgel: "Oproščam se, ker sem na tiskovno konferenco prišel brez suknjiča, nimam ga več. Poklonil sem ga sodniku za spomin … Naš nogomet je v zadnjih dveh dneh doživel stvari, ki niso dobre, pa če je to komu všeč ali ne."
Ko je prejel suspenz, se je govorilo, da so ga pred brezposelnostjo rešili predvsem navijači, ki so bili menda na njegovi strani, toda ne glede na vse je bilo bolj ali manj jasno, da bo odšel ob prvem naslednjem spodrsljaju. To se je zgodilo 25. marca 2015, tri dni po tem, ko je na gostovanju pri Čukaričkem osvojil le točko. Partizan je bil tedaj prvi na lestvici, a za mladega strokovnjaka tudi to ni bilo dovolj, da bi se obdržal na vroči in še kako nemirni klopi.
Ko so novinarji delali pregled njegovega 464 dni dolgega bivanja pri Partizanu, so poudarili naslednja dejstva: sicer je dokazal kvaliteto, a po svoje ni imel sreče, hkrati pa mu usluge ni naredilo niti dejstvo, da je vse prevečkrat povedal točno to, kar mu je ležalo na jeziku. "Morda je Nikolić prezgodaj prišel v Partizana. Da je odličen za delo z mladimi nogometaši, ni nikakršnega dvoma. Toda hkrati je res, da ni bil nikdar ugleden nogometaš, zaradi česar je težko ustvaril avtoriteto v odnosu s starejšimi igralci. To pa je v Srbiji zelo pomembno," je poudaril srbski novinar Zoran Milićev, njegov kolega Aleksandar Joksić iz Mozzart Sporta je dodal: "Zdi se, da tista odločitev ni imela veliko skupnega z nogometom."
Kakopak ni zanemarljivo, da se je tedaj v Partizanu zamenjala uprava, ko je tako, pa je trener eden tistih, ki se prvi znajdejo na seznamu za odstrel. Prav tako je Nikolić pozimi ostal brez prvega strelca lige Petra Škuletića, ki ga je pripeljal iz Vojvodine; v Rusijo se je preselil za kar štiri milijone evrov. No, hkrati drži, da je na petih spomladanskih tekmah zbral tri remije in s tem vodstvu kar sam ponudil vzvod za to, da so ga odslovili. Če temu dodamo še odkrito nasprotovanje določenim odločitvam nadrejenih in večkratno vmešavanje v njihovo takšno in drugačno načrtovanje, potem hitro postane jasno, da rezultati res niso bili edini, ki so mu skopali luknjo.
"Nikolić bo ostal v spomin zapisan kot simbol upora lastnemu klubu, kot upornik, kot človek s stoodstotnim učinkom proti Crveni zvezdi in kot edini trener v zgodovini Partizana, ki je nogometaše, ki so stavkali, uspel tako motivirati, da so se uvrstili v Evropo in se tam niso osramotili, pa naj se to za srbski nogomet sliši še tako ponižujoče. In tudi to je nekaj. Toda ne za vodstvo Partizana," je še zapisal Joksić.
SPOR Z MOJSILOVIĆEM
Ko govorimo o Nikolićevem udejstvovanju pri Partizanu, nikakor ne moremo mimo prigode, ki se je zgodila maja 2014. Tedaj se je zapletel v medijsko bitko s tudi nam dobro poznanim Stevanom Mojsilovićem. Slednji je bil v tistem trenutku trener Rada, Nikolića pa je razjezil, ko je pred tekmo s Crveno zvezdo, pri kateri je nekoč deloval, dejal, da bodo njegovi varovanci varčevali moči, saj jim je pomembnejši naslednji obračun z Donjim Sremom.
"To je v nasprotju s svetlo tradicijo Rada, ko sem bil jaz tam, smo vedno igrali na zmago," mu je odgovoril Nikolić in pri Mojsiloviću izzval pravi bes. "Kaj je on počel v Radu s prejšnjo upravo? To, da moram zdaj jaz vleči klub, iz ne bom rekel česa, a je jasno, kaj bi rekli ljudje? Plešasti prepotentnež! Vse je uničil. V Vojvodini je imel ekipo v rangu Zvezde in Partizana, in kaj je naredil? Nič. Ničla, navadna ničla. Če bi bila trenerska organizacija resna, bi mu že zdavnaj vzela licenco. Nikolić že vso pomlad maltretira sodnike, na tekmi v Nišu je celo napadel delegata, pa za nič ni odgovarjal. Zato naj se 'pleško' malce spusti na realna tla, naj gleda nase, mene in Rad pa naj pusti pri miru," si je dal duška Mojsilović, ki je tudi v času udejstvovanja v Domžalah dokazal, da mu manire niso ravno domače.
Nikolić se tedaj ni želel spustiti na njegovo raven in je zgolj odgovoril: "Zame v nogometu obstajata dve sveti stvari: igralci in kolegi trenerji. Sem brez komentarja in res ne bi dalje širil te zgodbe."
NEKAJ, KAR MU ŠE NI USPELO
Skratka, Olimpija je dobila mladega strokovnjaka, ki pa ima že marsikaj za sabo. Predvsem s stresnim delom v Partizanu, kjer je ostal na plačilnem seznamu vse do prihoda v Ljubljano, kjer menda prav tako še naprej plačujejo Marijana Pušnika, je zagotovo še kako odebelil svojo kožo. Zato ne gre pričakovati, da ga bo manj sočno in predvsem bolj kulturno dogajanje v slovenskem nogometu hitro spravilo iz tira. No, da ima oster jezik, je vendarle dokazal že na prvi tiskovni konferenci v Ljubljani. Seveda dopuščamo možnost, da ni nalašč dregnil predvsem Mariborčanov, ko je izjavil, da ima Olimpija več navijačev kot vsi ostali klubi skupaj, a če je, to glede na njegovo preteklost vseeno ne bi smelo biti preveliko presenečenje.
"Olimpija z njim lahko osvoji naslov prvaka," je prepričan Milićev, ki pa vseeno poudarja, da vsaj na začetku še ne bo imel dovolj svobode za to, da bi počel, kar zna početi najbolje – vzgajati mlade. V Sloveniji je pač prevzel prvi klub na lestvici, pričakovanja navijačev in ne nazadnje tudi njegovih nadrejenih so kristalno jasna, Nikolić mora osvojiti naslov prvaka. In čeprav je res, da je iz gnezda pomagal vzleteti številnim mladim nogometašem, o tem priča dejstvo, da je srbska reprezentanca do 18 let leta 2013 evropska prvakinja postala s štirimi nogometaši Rada, pa hkrati kot pribito drži tudi naslednje: lovorike v svoji karieri še ni osvojil.
Nikolić je trenersko kariero začel v Radu, s katerim je bil nato tesno povezan vrsto let. V tem času se je odlično spoznal tudi z Rankom Stojićem, ki mu je vsekakor pomagal, da je prišel, kamor je. Po sedmih letih dela v mladinskem pogonu kluba iz beograjskega predela Banjica je leta 2008 kot še ne tridesetletni fant postal pomočnik trenerja prvega moštva, 29. oktobra tistega leta je nato napočil tudi trenutek, ko je prvič v karieri prevzel samostojen nadzor nad klopjo ekipe v članskem nogometu. Čeprav so bili številni skeptični, se je Nikolić na klopi Rada nato obdržal polnih 936 dni, v tem času pa je s klubom, ki zagotovo ne spada med večje v Srbiji, dosegel nekaj dobrih rezultatov. Na skupno 82 tekmah je zbral več zmag kot porazov (29:27), vrhunec njegovega udejstvovanja pa je sledil v sezoni 2010/11, ki jo je Nikolićev klub končal na četrtem mestu srbske prve lige.
V času njegovega vodenja Rada je v slednjem vzklilo kar nekaj nadarjenih mladih nogometašev, bržčas je bil tudi to razlog, da je 1. oktobra 2011 postal selektor srbske reprezentance do 18 let. Toda kmalu je spoznal, da mu delo selektorja ne ustreza, hitro je začel pogrešati precej bolj pestro delo v klubskem nogometu. Zveza mu je šla na roko, Rad tudi in že po nekaj mesecih se je vrnil na stadion Kralj Petar Prvi.
Tudi v drugo mu je šlo v Radu povsem dobro, spet je nanizal več zmag kot porazov in po 481 dneh je bil za kvalitetno delo prvič res primerno nagrajen. Prevzel je Vojvodino, se z Novosadčani skoraj uvrstil v ligo Europa in jesenski del sezone 2013/14 končal na petem mestu – z zgolj štirimi porazi na 26 tekmah.
DRUGI PO STANOJEVIĆU
Toda šele tedaj, ko je zapustil drugo največje srbsko mesto, se je njegova trenerska kariera začela zares. Vsaj kar zadeva delovanje v središču pozornosti in predvsem pod ostrim pritiskom. Da je bilo njegovo imenovanje na položaj trenerja Partizana veliko presenečenje, bi težko trdili. Vendarle si je do tedaj že zgradil določen ugled in v očeh srbske javnosti je poleg Aleksandra Stanojevića veljal za najbolj nadarjenega strokovnjaka v državi. Določeni ljudje so bili vseeno nekoliko jezni, saj je Partizan zamenjal Vuka Rašovića, čeprav je slednji prvi del sezone 2013/14 končal na prvem mestu. Toda vseeno je prevladalo mnenje, da je Partizan dobil dobrega in nadarjenega trenerja, ki bi lahko dosegel veliko.
Če je bil Nikolić do tistega trenutka poznan predvsem kot obetaven strokovnjak, so po prihodu na stadion JNA kmalu spoznali, da gre tudi za precej zgovornega trenerja. Nikolić naj bi že na prvi tiskovni konferenci napovedal, da bo slavil na vseh tekmah do konca sezone, čeprav je pozneje hitel pojasnjevati, da je bil narobe razumljen. No, ampak že to je bila najava burnega obdobja, v katerem se je dogajalo res marsikaj zanimivega. "Nikoliću sem rekel, da prihaja v pekel. Tukaj hočejo ljudje rezultate, zmage, lovorike. Dve leti smo se trudili, da bi ga pripeljali, a se kocke niso zložile. Zdaj je dozorel. Je dovolj izkušen, še zlasti pa je dober v delu z mladimi nogometaši. To je še eden od razlogov njegovega prihoda. Kjerkoli je bil, je naredil rezultat. Verjamem, da bo nadaljeval v tem slogu," je Nikolića med grobarji pozdravil tedanji predsednik Partizana Dragan Đurić.
Čeprav je Nikolić na vroči klopi debitiral le z remijem v Novem Pazarju, je bilo nadaljevanje uspešnejše. Dejansko je do konca sezone izgubil le enkrat, toda na njegovo žalost je bilo to dovolj, da je naslov vzela Crvena zvezda, ki je s Slavišo Stojanovićem na klopi slavila z zgolj točko prednosti! Tedaj je bilo veliko govora o tem, da je bil Partizan žrtev zarote ljudi, ki so po sedmih letih želeli vrniti rdeče-bele na prestol.
Ker Partizan kljub vsemu ni igral slabo pod Nikolićevim vodstvom, je slednji ostal na klopi in start v novo sezono je bil silovit. Niz osmih zaporednih zmag je bil kronan z zmago na večnem derbiju, tisto jesen je končal kot vodilni na lestvici. Kljub vsemu so ga marca 2015 odpustili, in to kljub zanimivemu dejstvu: ko je dobil nogo, je bil v nizu enajstih zaporednih tekem brez poraza, dejansko je na črno-beli klopi klonil le na dveh ligaških tekmah. Zato je njegovo slovo precej odmevalo, nekateri so bili prepričani, da gre za napačno odločitev.
DIVJANJE V NOVEM PAZARJU
Dejansko so Nikolića v Partizanu želeli zamenjati že decembra 2014, malce po tem, ko je bil ostro kaznovan zaradi "izgredov" na tekmi v Novem Pazarju. Tam je že po desetih minutah zraven njega eksplodirala petarda, nato se je še tako razburjal zaradi sojenja, da je moral s klopi.
Sledil je svojevrsten šov, ki mu je prinesel kar tri mesece suspenza in plačilo denarne kazni v višini 2500 evrov. "Ko smo po tekmi odšli v sodniško garderobo, je po minuti za nami prišel Nikolić in me nagovoril s slednjimi besedami: 'Ti, pi*ka srbska, lahko mi ga povlečeš!' Potem je slekel suknjič, ga vrgel proti meni in rekel: 'Izvoli, za spomin!'," je po burni tekmi, na kateri je Novemu Pazarju remi priigral slovenski branilec Branko Ilić z nesrečnim avtogolom, dejal sodnik Vladan Glođović, Nikolića je obtoževal tudi Redžap Korać iz uprave Novega Pazarja, ki ga je – zanimivo – tedaj vodil nekdanji trener Olimpije Milorad Kosanović: "Na vsak način je poskušal poiskati izgovor za neuspeh. Še preden je prišel na stadion, je grozil, da bo z ekipo odšel z igrišča, če ga bo kdo žalil, toda hkrati je prav sam od začetka provociral tako sodnike kot tudi gledalce."
Nikolić je navrgel: "Oproščam se, ker sem na tiskovno konferenco prišel brez suknjiča, nimam ga več. Poklonil sem ga sodniku za spomin … Naš nogomet je v zadnjih dveh dneh doživel stvari, ki niso dobre, pa če je to komu všeč ali ne."
Ko je prejel suspenz, se je govorilo, da so ga pred brezposelnostjo rešili predvsem navijači, ki so bili menda na njegovi strani, toda ne glede na vse je bilo bolj ali manj jasno, da bo odšel ob prvem naslednjem spodrsljaju. To se je zgodilo 25. marca 2015, tri dni po tem, ko je na gostovanju pri Čukaričkem osvojil le točko. Partizan je bil tedaj prvi na lestvici, a za mladega strokovnjaka tudi to ni bilo dovolj, da bi se obdržal na vroči in še kako nemirni klopi.
Ko so novinarji delali pregled njegovega 464 dni dolgega bivanja pri Partizanu, so poudarili naslednja dejstva: sicer je dokazal kvaliteto, a po svoje ni imel sreče, hkrati pa mu usluge ni naredilo niti dejstvo, da je vse prevečkrat povedal točno to, kar mu je ležalo na jeziku. "Morda je Nikolić prezgodaj prišel v Partizana. Da je odličen za delo z mladimi nogometaši, ni nikakršnega dvoma. Toda hkrati je res, da ni bil nikdar ugleden nogometaš, zaradi česar je težko ustvaril avtoriteto v odnosu s starejšimi igralci. To pa je v Srbiji zelo pomembno," je poudaril srbski novinar Zoran Milićev, njegov kolega Aleksandar Joksić iz Mozzart Sporta je dodal: "Zdi se, da tista odločitev ni imela veliko skupnega z nogometom."
Kakopak ni zanemarljivo, da se je tedaj v Partizanu zamenjala uprava, ko je tako, pa je trener eden tistih, ki se prvi znajdejo na seznamu za odstrel. Prav tako je Nikolić pozimi ostal brez prvega strelca lige Petra Škuletića, ki ga je pripeljal iz Vojvodine; v Rusijo se je preselil za kar štiri milijone evrov. No, hkrati drži, da je na petih spomladanskih tekmah zbral tri remije in s tem vodstvu kar sam ponudil vzvod za to, da so ga odslovili. Če temu dodamo še odkrito nasprotovanje določenim odločitvam nadrejenih in večkratno vmešavanje v njihovo takšno in drugačno načrtovanje, potem hitro postane jasno, da rezultati res niso bili edini, ki so mu skopali luknjo.
"Nikolić bo ostal v spomin zapisan kot simbol upora lastnemu klubu, kot upornik, kot človek s stoodstotnim učinkom proti Crveni zvezdi in kot edini trener v zgodovini Partizana, ki je nogometaše, ki so stavkali, uspel tako motivirati, da so se uvrstili v Evropo in se tam niso osramotili, pa naj se to za srbski nogomet sliši še tako ponižujoče. In tudi to je nekaj. Toda ne za vodstvo Partizana," je še zapisal Joksić.
SPOR Z MOJSILOVIĆEM
Ko govorimo o Nikolićevem udejstvovanju pri Partizanu, nikakor ne moremo mimo prigode, ki se je zgodila maja 2014. Tedaj se je zapletel v medijsko bitko s tudi nam dobro poznanim Stevanom Mojsilovićem. Slednji je bil v tistem trenutku trener Rada, Nikolića pa je razjezil, ko je pred tekmo s Crveno zvezdo, pri kateri je nekoč deloval, dejal, da bodo njegovi varovanci varčevali moči, saj jim je pomembnejši naslednji obračun z Donjim Sremom.
"To je v nasprotju s svetlo tradicijo Rada, ko sem bil jaz tam, smo vedno igrali na zmago," mu je odgovoril Nikolić in pri Mojsiloviću izzval pravi bes. "Kaj je on počel v Radu s prejšnjo upravo? To, da moram zdaj jaz vleči klub, iz ne bom rekel česa, a je jasno, kaj bi rekli ljudje? Plešasti prepotentnež! Vse je uničil. V Vojvodini je imel ekipo v rangu Zvezde in Partizana, in kaj je naredil? Nič. Ničla, navadna ničla. Če bi bila trenerska organizacija resna, bi mu že zdavnaj vzela licenco. Nikolić že vso pomlad maltretira sodnike, na tekmi v Nišu je celo napadel delegata, pa za nič ni odgovarjal. Zato naj se 'pleško' malce spusti na realna tla, naj gleda nase, mene in Rad pa naj pusti pri miru," si je dal duška Mojsilović, ki je tudi v času udejstvovanja v Domžalah dokazal, da mu manire niso ravno domače.
Nikolić se tedaj ni želel spustiti na njegovo raven in je zgolj odgovoril: "Zame v nogometu obstajata dve sveti stvari: igralci in kolegi trenerji. Sem brez komentarja in res ne bi dalje širil te zgodbe."
NEKAJ, KAR MU ŠE NI USPELO
Skratka, Olimpija je dobila mladega strokovnjaka, ki pa ima že marsikaj za sabo. Predvsem s stresnim delom v Partizanu, kjer je ostal na plačilnem seznamu vse do prihoda v Ljubljano, kjer menda prav tako še naprej plačujejo Marijana Pušnika, je zagotovo še kako odebelil svojo kožo. Zato ne gre pričakovati, da ga bo manj sočno in predvsem bolj kulturno dogajanje v slovenskem nogometu hitro spravilo iz tira. No, da ima oster jezik, je vendarle dokazal že na prvi tiskovni konferenci v Ljubljani. Seveda dopuščamo možnost, da ni nalašč dregnil predvsem Mariborčanov, ko je izjavil, da ima Olimpija več navijačev kot vsi ostali klubi skupaj, a če je, to glede na njegovo preteklost vseeno ne bi smelo biti preveliko presenečenje.
"Olimpija z njim lahko osvoji naslov prvaka," je prepričan Milićev, ki pa vseeno poudarja, da vsaj na začetku še ne bo imel dovolj svobode za to, da bi počel, kar zna početi najbolje – vzgajati mlade. V Sloveniji je pač prevzel prvi klub na lestvici, pričakovanja navijačev in ne nazadnje tudi njegovih nadrejenih so kristalno jasna, Nikolić mora osvojiti naslov prvaka. In čeprav je res, da je iz gnezda pomagal vzleteti številnim mladim nogometašem, o tem priča dejstvo, da je srbska reprezentanca do 18 let leta 2013 evropska prvakinja postala s štirimi nogometaši Rada, pa hkrati kot pribito drži tudi naslednje: lovorike v svoji karieri še ni osvojil.
