Zavrč je v tem trenutku hit slovenskega nogometnega prvenstva. Kako lahko klub iz tako majhnega okolja kroji vrh slovenske lige?
Najprej naj povem, da ni prvič, da smo pri vrhu. Če se spomnite, smo bili prvo leto, ko smo igrali v prvi ligi, po jesenskem delu drugi na lestvici. Eden od razlogov, da smo pri nas tako uspešni, je, da smo in so v klubu in okoli kluba ljudje, ki dajemo in dajejo vse od sebe. Tu so tudi navijači, ki redno prihajajo na tekme in s srcem navijajo za naš klub. Pri nas v Zavrču nogometna tekma ni samo tekma, ampak je družaben dogodek. To je pravzaprav edini dogodek v našem kraju in takrat se vsi zberemo in navijamo za naše. To čutijo tudi nogometaši in vedo, da se je treba potruditi, da jih imajo radi in da je to v teh časih za ljudi edino zadovoljstvo. Ampak ne glede na vse moram reči, da sem take rezultate pričakoval že od vsega začetka letošnje sezone. S prvim trenerjem je na začetku še šlo, potem pa se je ustavilo. Res sem pričakoval, da ne bo prišlo do padca, saj smo sestavili dobro ekipo in v pripravljalnem obdobju smo imeli fantastične rezultate. Po porazu s Krko pa je morala v moštvu padla in treba je bilo ukrepati.
Kaj pa nogometna infrastruktura?
Pred sezono smo vložili ogromno denarja v stadion, uredili travno površino, odpeljali tisoč kubičnih metrov zemlje in pripeljali dva tisoč kubičnih metrov mivke, da je zdaj eno najlepših igrišč v državi in da je igralna površina skoraj idealna. Zgradili smo športni park, kjer imamo površine za trening z dvema velikima igriščema z naravno travo. Tako imamo vse pogoje za kvalitetno delo. Noben klub v prvi ligi nima takih pogojev za trening kot mi. V Sloveniji je v tem trenutku v malenkostni prednosti pred nami le Aluminij iz Kidričevega, ki ima še igrišče z umetno travo. Vsi drugi so daleč za nami. V to smo vložili veliko truda.
Vaše tekmovalne ambicije so torej visoke.
Že od vsega začetka sem pričakoval, da bomo med prvimi tremi. Pred sezono sem bil dva meseca do dveh zjutraj na telefonu in sestavljal ekipo. Vloženo je bilo ogromno energije. Morda se sliši neskromno, toda od začetka sem verjel, da smo lahko med tremi. Z novim trenerjem smo na pravi poti, saj je iz igralcev izvlekel to, kar smo od njih pričakovali.
Kdaj ste sploh prišli v nogometni klub?
V klub sem prišel leta 1975, ko sem začel igrati za NK Zavrč oziroma ko sem bil vratar v moštvu. Saj sem rojen tu.
In od takrat ste bili ves čas aktivni v klubu?
Vse življenje sem torej aktiven v klubu. Najprej je vse skupaj vodil moj brat, za klubom pa je stalo moje podjetje. Takrat se je s klubom bolj ukvarjal moj brat, sam pa sem se s podjetjem. Potem sva vlogi malce zamenjala, ko so otroci odrasli in se je podjetje ustalilo. Zdaj se bolj posvečam svoji ljubezni, nogometu. Razen Alberta Riere sem vso ekipo, ki je bila na igrišču v Ljubljani, sestavil sam. Sam sem poiskal igralce, se dogovoril in jih preizkusil ter se nato dogovoril z menedžerji.
Torej se morate kar dobro spoznati na nogomet oziroma morate imeti nos za igralce.
Vsako našo tekmo gledam in spremljal kot kritik, in ne kot navijač. Od igralcev pač zahtevam, da na igrišču naredijo tisto, zaradi česar smo jih pripeljali v klub. Nogomet pa seveda spremljam zelo podrobno. Imel sem dobre učitelje. Veliko sem se pogovarjal z Ivico Osimom, ki mi je dal dobre osnove. Pogovarjam pa se tudi z drugimi trenerji in se učim od njih. In da ne bo spet zvenelo neskromno – potrebujem samo dobrega kondicijskega trenerja, pa bi lahko sam vodil moštvo v prvi ligi. Toda poleg vsega dela, ki ga imam, saj sem tudi župan, to verjetno ne bi bilo primerno. Bil pa sem že lani dvakrat ali trikrat na klopi, kar so igralci sprejeli zelo pozitivno, in hoteli so, da to ponovim.
Kot kaže, imate avtoriteto in pravi pristop, da vam zaupajo.
Moj odnos do igralcev je popolnoma enak kot do svojih otrok. Mlade ljudi so pokvarili nesposobni pedagogi oziroma ljudje v klubih. Če ti mladega človeka enkrat prevaraš, ti ne bo nikoli več verjel. Pravi odnos imam tudi do zaposlenih in igralcev, saj lahko vsakemu pogledam v oči. Nikogar nisem naplahtal ali mu dajal praznih obljub. Od vsakega zahtevam, da daje največ kar lahko, in potem to cenim. V takšnem klubu, kot je Zavrč, je lažje delati kot drugje. Pri nas ni opozicije in vsi delamo za eno stvar. To je velika prednost.
Pošten odnos funkcionarjev do športa in športnikov je v slovenskem prostoru redek.
Vsakemu igralcu, ki pride, povem, da bom imel do njih enak odnos kot do sina in hčerke. Vsakemu hočem dobro. Lahko se tudi motim, vendar ne iz zlobe, ampak ker ob tem, da mu želim dobro, naredim napako. Vsakemu igralcu najprej povem, da ga v klubu ne bomo zanemarili, da bomo izpolnili vse obljube, da mu bomo krili hrbet in mu vedno pomagali. On pa naj se potrudi po najboljših močeh. To je moja filozofija.
Kako je občina sprejela razvoj in uspehe kluba? Ne nazadnje vi kot župan?
Občina vsako leto da klubu, kolikor je dovoljeno po zakonu, to je okoli 15.000 evrov, in vse to gre za mlade selekcije. Več občina ne more dati in občine tudi nočemo mešati v nogometno zgodbo. V tako majhni občini, kot je naša, ni veliko denarja, ne moreš pa ga kar vzeti in nekomu nakazati, saj je toliko revizij, da se s tem ne smeš igrati. Vse pokrijemo s sponzorji in donatorji.
V takih okoljih, kot je Zavrč, je odnos do športa in dela drugačen kot v mestu.
Pa tudi do drugih ljudi, tistih, ki pridejo k nam na obisk. Pri nas navijači nasprotnega moštva niso sovražniki. Prišli so k nam na obisk in mi jih bomo lepo sprejeli, če se bodo do nas obnašali spoštljivo. To seveda leti na zadnje dogodke, ki so bili v medijih. Naši navijači niso nikogar žalili. Vsi naši domači gledalci, ki prihajajo na nogometne tekme, natančno vedo, kako se trudimo. Vedo, da to ni preprosto, in veseli so, ko zmagamo, in žalostni, ko izgubimo. Ampak niso taki, da bi ob porazih potem razbijali naokoli. Pri nas je klubska lastnina sveta. Težko dobimo vsak evro in navijači so se to naučili ceniti.
Ampak ne glede na vse, kako uspe tako majhnemu klubu, kot je Zavrč, v svoje vrste pripeljati igralca, kot je Albert Riera?
Naš športni direktor Dušan Petković je sin Ilije Petkovića, ki je bil tudi velik gospod. Dušan je igral na Japonskem, v Nemčiji, Španiji, Rusiji in pozna vse igralce, ogromno ljudi pa pozna tudi njega. In je pripeljal Riero. Ampak morda bi bilo boljše, da bi vprašali Riero, kako se počuti po tednu dni, ki jih je preživel v Zavrču. Tu živi kot v pravljici. Soigralci so ga odlično sprejeli, delo in treningi pa so resni. Riera je z okolico zelo zadovoljen. Živi v hotelu Primus na Ptuju, ki je odličen hotel, in Riera ima tam vse, kar potrebuje – od bazenov do fitnesa, poleg tega je tam tudi igrišče za golf, ki je Rierova največja ljubezen. Res je zadovoljen tu. Po tekmi v Ljubljani, ko smo se ustavili v gostilni na sladici, je bil srečen kot otrok, kot da bi bil star 17 let in bi bil prvič v članskem moštvu. Na treningih in v ekipi je odlično vzdušje, saj igramo nogomet zaradi tega, ker ga imamo radi. To je tisto, kar radi delamo in v čemer uživamo.
Kljub vsemu je to profesionalen klub.
Vsi imajo profesionalne pogodbe razen štirih, ki imajo urejeno štipendiranje.
Dela se na profesionalni ravni, a ste kot velika nogometna družina.
Točno tako. Pred dnevi se je zgodilo, da je neka gospa iz vasi za vse trenerje in tiste, ki so bili tam, skuhala golaž in krompir, da so po treningu pojedli nekaj toplega. S seboj je prinesla celo krožnike. Za nas je to velika stvar, čeprav se zdi, da je golaž nekaj malega, nič posebnega. To je velika gesta ljudi iz naših krajev, ki pokaže, kaj jim pomeni naš klub. Pred dnevi sta bila tudi celotno klubsko vodstvo in Albert Riera na trgatvi. Slednji je bil navdušen nad vsem, hrano, vinom in predvsem odprtostjo ljudi.
Ali resnično verjamete, da lahko sezono končate med prvimi tremi klubi na lestvici? Maribor je po proračunu daleč pred vsemi, potem so tu močna Olimpija z Mandarićem in Domžale, Koper s Popovićem, Gorica ...
Naš proračun je 600.000 evrov letno. To je ogromno za nas. Na vsak način moramo biti med prvimi tremi in si priboriti tekme v evropskem pokalu. Za zdaj je ogromno povpraševanje po naših igralci. Mislim, da je Toni Datković v tem trenutku eden najboljših igralcev v ligi, ne samo med branilci, ampak med vsemi igralci, pa je star šele 21 let. Zanj je veliko zanimanje. Če bi ga spoznali, ne bi verjeli, da taki fantje še obstajajo – je priden, delaven in odličen igralec.
Verjetno se pozimi ne boste mogli izogniti temu, da bi prodali kakšnega igralca?
Moramo prodati enega igralca. To moramo narediti, da bomo preživeli. In ga bomo prodali. Imamo pa že dva igralca, ki bosta nadomestila Datkovića. Vnaprej vemo, kdo bo prišel.
Vse načrtujete vnaprej.
Cele dneve kličem in se pogovarjam s prijatelji, ki mi svetujejo. In to so ljudje, ki jim zaupam. Vem, kdo bo zamenjal Datkovića, iz katere države pride, kje igra in vse drugo.
Večkrat so vam očitali, da vozite v klub samo hrvaške igralce.
To okolje, Haloze in Zagorje, je prevzaprav eno in isto. Tako pač je, saj je tudi 80 odstotkov zaposlenih v podjetju RM Vuk Hrvatov. In katere igralce naj pripeljem, če pa oni delajo za to, da se tu lahko igra nogomet? Poleg tega imamo pomožno igrišče povsem na meji in mnogo ljudi, Slovencev, živi in je živelo v današnji Hrvaški. Tu je veliko mešanih zakonov. Po razpadu Jugoslavije so nekateri postali Slovenci in nekateri Hrvati. V principu je to območje ena celota. Od tod, iz Zavrča, do Varaždina je velik bazen dobrih nogometašev, ki si jih želimo. To je popolnoma naravno. Od tod do Varaždina sta dve osnovni šoli, v katerih je po tisoč otrok. Učitelje teh šol smo vzeli za trenerje. Eden od učiteljev na šoli, ki je tudi trener pri nas, živi v Zavrču in normalno je, da bo otroke pripeljal k nam. Nogomet je na Hrvaškem pač šport številka ena, in sicer tudi zaradi tega, ker je finančni položaj tam slabši kot pri nas. Pri nas imajo otroci skuterje in računalnike, tam pa žogo. Hrvatom nogomet pomeni več kot nekaterim pri nas. Pridejo na tekmo, vsa družina z otroki. Naš klub je pač klub tega okolja, če pa po sredini tega območja teče meja, naj teče. Mi želimo, da na naše tekme hodijo ljudje, ki imajo nogomet radi, pa naj pridejo iz Hrvaške ali Slovenije.
Za seboj imate poleg klubske tudi uspešno poslovno pot.
Rodil sem se v Zavrču, šolal na Ptuju in potem ustanovil podjetje, ki je uspešno. Že peti mandat sem tudi župan Zavrča in kot župan sem hotel kraju nekaj ponuditi. Hotel sem ponuditi nekaj, po čemer bo občina znana in prepoznavna. Imamo veliko naravnih lepot in treba jo je bilo promovirati. Ljudje morajo kraj po nečem poznati. Vso energijo sem usmeril v to – podjetju gre dobro, občini gre dobro in tudi klubu gre dobro. Pri vseh teh stvareh sem dal od sebe največ, kar sem mogel.
Zdaj Zavrč vsaj v Sloveniji zagotovo poznajo skoraj vsi.
Smo svetovni fenomen. Mislim, da v malce bolj resni prvi ligi ni kluba iz manjšega kraja, kot je naš. In to v svetovnem merilu. Zavrč ima kot občina okoli 1800 ljudi.
Ste razmišljali, da bi malce posodobili tribuno?
Načrte že imamo, kmalu pa bomo imeli tudi gradbeno dovoljenje. Toda prej moramo kakšnega igralca prodati, da bomo imeli denar za gradnjo. Tribuno bomo podaljšali in potem bo imelo 1500 ljudi malce več udobja na naših tekmah. Denar vlagamo v klub, infrastrukturo in igralce.
Kaj če se zgodi Evropa?
Potem mislim, da bomo šli v Lendavo. Tam so ljudje, ki so nam bližje po mentaliteti, in mislim, da se lahko poistovetijo z našim klubom in da bi prišli na tekme.
Torej ste uspeli iz malega kraja narediti veliko zgodbo?
Res mi je to uspelo, vendar se ob takih uspehih pojavijo sile, ki ti želijo škodovati in te uničiti. Tako kot v zadnjem času Zlatko Zahović. Ogromno truda smo vložili v vse to in potem te prizadene, če te nekdo popljuva. Toda takšen je svet.
