Tudi leto 2015 se je v Ljudskem vrtu začelo s priznanji. Ante Šimundža si je v izboru našega časnika prislužil naziv najboljšega trenerja preteklega leta, tudi naslov v kategoriji naj mladi nogometaš je obarvan v vijoličasto, prepričljivo je slavil Petar Stojanović. Devetnajstletni Ljubljančan v dresu dvanajstkratnih prvakov.
Pred dnevi ste v izboru našega časnika slavili v izboru za najboljšega mladega nogometaša preteklega leta. Kako dojemate tako prestižen naziv?
Takšno priznanje seveda pomeni prijeten začetek leta. Vesel sem, da ste me novinarji izbrali, to je vsekakor lepa nagrada za vložen trud. Toda hkrati se zelo dobro zavedam, da se s tem ne smem zadovoljiti, treba je delati naprej.
Vaši tekmeci so bili Benjamin Verbič, Luka Zahović, Andraž Šporar in Miha Zajc.
Konkurenca je bila huda. Vsi so odlični igralci, zato ima nagrada še večjo veljavo. Ko ste razkrili nominirance, sem kakopak upal, da bom čim bolje uvrščen. Da, pomislil sem tudi, da bi morda lahko zmagal. Da bi bilo to lepo.
Dobrih mladih igralcev na slovenskem prizorišču je tudi sicer čedalje več, mar ne?
Res je, da nas je vse več, ki zgodaj dobivamo priložnost za dokazovanje in zgodnje nabiranje izkušenj. Slovenska liga je pravšnji poligon za obetavne igralce in jasno je, da se vsi po najboljših močeh trudimo, da bi opozorili nase.
Vi ste imeli ta privilegij, da ste si izkušnje in nova znanja nabirali na najprestižnejšem odru. V ligi prvakov.
Neprecenljiva izkušnja. To je pač najvišja raven v nogometu in dejstvo je, da je igrati v tako vrhunski konkurenci nadvse zahtevno. Hitrost je izjemna, v vseh devetdesetih minutah je dinamika temu primerna. Hitreje je treba razmišljati, se odzvati, zapirati prostor ... Težko, res težko je vse skupaj primerjati s slovensko ligo. V prvenstvu si lahko privoščiš kakšno napako, ki ni usodna. Tudi prejet gol še ne pomeni, da ni več izhoda, v ligi prvakov se kaznuje tudi najmanjša napaka. Ni dovolj 89 minut igrati odlično. Lahko se ti pripeti le nekaj sekund manjše nezbranosti in poti nazaj ni več.
Veliko je bilo govora o preskokih od evropskih k domačim obveznostim. Mnogi težko razumejo, da so lahko tako problematični.
V prvi vrsti gre vedno za veliko spremembo. Že v ozračju na stadionih. Ni isto igrati pred 30 tisoč ali 500 gledalci, v ligi prvakov smo se tudi čustveno precej praznili. Nikakor niso na mestu očitki, da se nam v prvenstvu ni ljubilo igrati, da pristop ni bil pravi. Včasih preprosto ne gre, pa naj se še tako trudiš, prav tako pride do utrujenosti. Vse to gotovo vpliva na kakovost izvedbe.
Leto 2014 je bilo izjemno. Je ponovljivo?
Seveda je. Verjamem, da je. Spoznali smo, kaj pomeni igrati v ligi prvakov, bilo je lepo, in seveda je dejstvo, da bi vse to radi znova doživljali. Razumljivo je prvi pogoj biti uspešen na domačem prizorišču. Osvojiti naslov prvaka in tudi pokalno lovoriko. Dvojno krono. Vemo, da brez teh uspehov tudi Evrope ne bo. Prepričan sem o tem, da smo sposobni doseči želeno, a se hkrati zavedamo, da je pred nami zelo zahtevna naloga.
Takšno priznanje seveda pomeni prijeten začetek leta. Vesel sem, da ste me novinarji izbrali, to je vsekakor lepa nagrada za vložen trud. Toda hkrati se zelo dobro zavedam, da se s tem ne smem zadovoljiti, treba je delati naprej.
Tudi za vas osebno je bilo lansko leto nekaj posebnega. Začeli ste ga v dresu Veržeja ...
Drži. "Skakal" sem iz Veržeja v Maribor in dobival priložnost tudi v prvi ligi. Ključne so bile poletne priprave, po odhodu Martina Mileca sem bil proti Zrinjskemu v začetni enajsterici in od takrat sem vseskozi del članske ekipe. Leto je bilo zares izredno in prizadevati si moram, da bi bil uspešen tudi v prihodnje. Nenehno se je treba dokazovati, na to v niti enem trenutku ne smem pozabiti.
Ne, nisem v oblakih, ampak sem na realnih tleh. Iz preprostega razloga, ker je okolje takšno, da ti tega niti po naključju ne dovoli.
V zadnjih šestih mesecih ste zelo medijsko izpostavljeni. Kako se kosate s tem in ali vas je vse to kaj spremenilo?
Ne, mislim, da me ni, je pa kot na dlani, da sem v kratkem času postal veliko bolj zrel.
Pri mladih igralcih ob tovrstnem razvoju kariere obstaja nevarnost, da predolgo lebdijo med oblaki. Kako je z vami?
Ne, nisem v oblakih, ampak sem na realnih tleh. Iz preprostega razloga, ker je okolje takšno, da ti tega niti po naključju ne dovoli. Trener, športni direktor, starejši soigralci in tudi navijači. Vsi skrbijo, da niti ne pomislim, da bi lahko poletel.
Po odličnih igrah na mednarodnem prizorišču ste pritegnili pozornost močnih evropskih klubov. Govorilo se je o Manchester Unitedu, Arsenalu, Southamptonu, Wolfsburgu in še bi lahko naštevali. Najbrž 19-letniku ob poplavi takšnih informacij ni lahko?
Prizadevam si, da se z namigovanji ne bi preveč obremenjeval. Popolnoma zaupam svojemu zastopniku Amirju Ružniću in dogovorila sva se, da me o vsem, kar se dogaja, ne obvešča. Zakaj bi mi polnil glavo z zadevami, ki nimajo realne osnove? Nima smisla! Ko bo kaj pravega, se bomo skupaj s klubom gotovo hitro dogovorili, kako in kaj.
Toda medijska namigovanja vas najbrž vendarle ne morejo pustiti ravnodušnega. Je težko ostati normalen?
Drži, da je težko ostati miren. Normalen? Tudi normalen, če hočete (smeh), ampak zdaj sem se že na vse skupaj precej navadil. Glede tega mi je iz dneva v dan lažje, postajam psihično trdnejši, zrelejši.
V zadnjem času so govorice o odmevnem prestopu sicer nekoliko potihnile. Toda ali se kljub vsemu lahko zgodi, da bi že ta mesec zapustili Ljudski vrt?
Ne vem, pustimo se presenetiti. Če sem povsem iskren, ne vem, da bi se v tej smeri kaj dogajalo.
