Ni skrivnost, da je marsikdo zastrigel z ušesi, ko se je ob poslovilnem spektaklu zaslužnega zlatega kapetana Gorana Dragića, sicer velikega oboževalca nogometa, na velikem ekranu oglasil njegov skoraj vrstnik, hrvaški nogometni super zvezdnik Luka Modrić, mu podaril svoj dres madridskega Reala s podpisi vseh članov moštva ter ga nagovoril kot znanega in dolgoletnega navijača tega kluba. Čeprav se je v zadnjih letih izjemni, zdaj tudi uradno upokojeni slovenski košarkar res red identificiral kot točno to, pa je bilo skozi leta več kot očitno, da je v vrste privržencev kraljevega kluba prestopil.
Pač očitno zamenjal, tako kot lahko v življenju – nikogar za nič ne obsojamo, da ne bo pomote – marsikaj in marsikoga. Že preprost pogled na kakšnih deset let stare intervjuje je dovolj zgovoren – v njih je bil Gogi zaobljubljen Milanu in mu izrekal vso pripadnost. Zanimivo, bilo pa je to ravno obdobje, ko so imeli rdeče-črni nazadnje v svojih vrstah nogometaše najvišjega svetovnega formata in se je počasi zaključevalo dolgoletno obdobje lastništva Silvia Berlusconija z vsemi velikanskimi uspehi tako na domači kot na mednarodni sceni.
Ravno Ibrahimović v najboljših letih je bil pred odhodom v PSG v tistem zadnjem zvezdniškem paketu in v enem od intervjujev je Dragić tudi neposredno objokoval odhod bosanskega Šveda, tožil nad zatonom Milana ter med drugim dejal, da če bi imel možnost prevzeti klub, bi vanj vrnil najboljše igralce, mu vrnil dolgoletno slavo, za nameček pa tudi poskrbel, da bi njegov sloviti stadion pripadal samo Milanu – ne pa tudi Interju. No, ob marsičem, kar je zlatemu kapetanu v naslednjih letih uspelo narediti in postati, te možnosti seveda ni imel, Milan je ves čas tonil in tonil, Real pa je predstavljal in predstavlja precej bolj varno, bogatejšo, lepšo in neprimerno bolj uspešno izbiro.
Taisto soboto, ko je Goran tudi pred širnim svetom odšel v pokoj in dokončno postal Realov, je nekoč njegov Milan dodatno zabredel.
