Šahtar je begunec že osem let. Iz Donecka ga je pregnal začetek donbaške vojne, z rusko invazijo je vse skupaj seveda dobilo neverjetne razsežnosti. Grozljive! "To je že naša druga vojna, vendar nismo dvignili rok. Nismo obupali. Upamo, da bo tega hitro konec in se bomo vrnili v realnost. To, kar prestajajo Ukrajina in Ukrajinci, je res težko gledati, še težje preživeti," je ob robu prijateljske dobrodelne tekme z Domžalami poudaril športni direktor rudarjev Darijo Srna. Ukrajinski velikan se je ob Kamniški Bistrici ustavil v okviru svetovne turneje za mir, Igor Jovičević in njegovi varovanci v teh dneh trenirajo na sončni strani Alp. Pripravljajo se na prihajajoče izzive v skupinskem delu lige prvakov, kamor so uvrščeni neposredno, in tudi začetek domačega prvenstva. Žoga se bo spet zakotalila kljub vojni …
Številni ljubitelji nogometa po vsem svetu se že lep čas sprašujejo, kako Šahtar v nastalih okoliščinah sploh živi. "Hja, živi ..." se je je odzval trener Igor Jovićević. "To je vojni Šahtar, bi lahko rekel. Še pred nekaj meseci nihče ni vedel, da bo obstajal, da bo obstal. In nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, kaj se bo dogajalo. Prevladovala je negotovost za vse klube. Toda ko je prišla informacija iz zveze, da se bo v sodelovanju z Uefo prvenstvo nadaljevalo v nekem formatu zunaj meja Ukrajine, je to premaknilo vse. Zagnalo! Vodilni možje klubov so se spet začeli zanimati za nogomet, stekla je komunikacija z igralci, vnovič so se začele sestavljati ekipe. Najprej je bilo predvideno, da bi igrali v Turčiji ali na Poljskem, toda na koncu je bila vendarle sprejeta odločitev, da se bo igralo na ozemlju Ukrajine. Prvi krog je na sporedu 23. avgusta. Seveda obstaja tveganje, tega se vsi zavedamo. V državi je vojno stanje, toda vseeno ..." je nadaljeval 48-letni hrvaški strokovnjak.
To je velika čast, to me dela ponosnega
Po pripravah na Nizozemskem so nogometaši Šahtarja v Sloveniji že devet dni in trenirajo na Brdu pri Kranju. "Tukaj bomo do torka, ko letimo za Kijiv, kjer bomo ostali približno deset dni, v tem času nas čakata uvodni ligaški preizkušnji. Sicer pa bomo nastanjeni v zahodni Ukrajini. V Lvivu, kjer bomo igrali tekme in trenirali v bazi Ruha. V ligi prvakov bomo gostitelji na stadionu Legie v Varšavi, v tamkajšnjem vadbenem centru bomo tudi trenirali," je pojasnil Igor Jovićević, ki ekipo vodi šele slab mesec dni, pred rusko agresijo je bil nadvse uspešen na klopi Dnipra.
Ni jih bilo malo, ki so bili presenečeni, ko se je Šahtar dogovoril za sodelovanje z nekdanjim upom madridskega Reala. "Vrsto let sem že v Ukrajini, prepoznali so moje delo v dozdajšnji karieri. In to me dela ponosnega. To je zame velika čast, ker gre za res fantastičen klub. Takšnega izziva nisem mogel zavrniti, čeprav smo v Dnipru počeli izjemne stvari. Opravili smo odlično delo. Ustvarjali smo ekipo in prišli do tretjega mesta na lestvici, ki prinaša neposredno uvrstitev v zadnji krog kvalifikacij za ligo Europa."
Eksplozije so se vse bolj približevale
Vsekakor drži, da se je klicu velikana težko upreti, a prav tako drži, da v Ukrajini divja vojna. Na začetku je njene grozote občutil na lastni koži in se potem umikal iz Dnipra. "Ne le jaz, mnogi so se. Nekaj več kot deset milijonov ljudi je zapustilo državo. To dovolj nazorno razkriva, kaj se dogaja. Prvemu šoku se nihče ni mogel izogniti. Niti po naključju. A ko mine nekaj časa, spet oceniš stanje. Tehtaš med plusi in minusi ter poskušaš ugotoviti, koliko tveganja prinaša izziv, ki se morda nikoli več ne bo ponovil. To v tebi prebudi dilemo, ampak navsezadnje je vsak človek rezultat določenih tveganj, ki jih je sprejel v preteklosti. Vi stojite pred mano in jaz stojim tukaj, ker sva v preteklosti nekomu rekla ne. Ali pa dajmo to narediti ... In sem prelomil. Na začetku je bilo težko, na koncu so se nekatere stvari 'poklopile'. Kljub vojnemu stanju in vsem grozodejstvom. Strahotno je, kaj se dogaja, in neizmerno si želim, da bi se to čim prej končalo. V nekaterih delih se zdaj vendarle živi že nekoliko bolj mirno," je povedal Igor Jovićević in se nato spomnil srhljivih trenutkov, ki jih je preživljal ob začetku ruskega napada. "Šok. Bil je neverjeten šok. Tri dni smo bili vsi osupli. Nihče ni vedel, kam bi šel, v katero stran ... Bilo je nepričakovano. Dan prej smo se vrnili s priprav v Antalyi, dva dneva po invaziji bi se moralo začeti prvenstvo. To je bil neverjeten nemir. Družbeno-socialni nemir ljudi, vsi smo ne glede posledice iskali možnosti, da odidemo v zahodni del države. Drugam preprosto ni šlo. Te bombe mi bodo za vedno ostale v slabem spominu. Tega ne bom pozabil nikoli. Eksplozije so se začele ob petih zjutraj in se vse bolj približevale. Obup, strah … Res je bilo grozljivo, ampak čas na neki način zdravi vse in poskrbi za uravnoteženost v življenju. Ko si osredotočen na nogomet, ko te naprej ženejo športni motivi, kot da pozabiš na probleme. Ko se bomo zdaj vrnili v Kijiv, bom verjetno spet začutil nelagodje, ki bo še toliko večje, če bi se spet oglasile sirene, toda nogomet je močnejši. To me vleče bolj."
Ukrajinizacija
Ekipa je okoliščinam primerna, sestavljajo jo v glavnem domači igralci. Od tujcev je ostal le Lassina Traore, zasedbi se je pridružil še nekdanji vezist Olimpije Neven Đurasek. "V preteklih letih je bil Šahtar 'atomski', zgrajen je bil na brazilskih igralcih. Odšlo je 14 tujcev, zdaj so tukaj fantje, ki so bili na posojah, največ v Mariupolju. Odprla se jim je velika priložnost, da opozorijo nase. Imamo še tri, štiri veterane. Pjatov, Stepanenko, Krivcov in Matvienko so igralci, ki so bili del vrhunskega Šahtarja, oni predstavljajo okostje. So temelj mladim igralcem. Zdaj gradimo nov Šahtar, vojni Šahtar. Veliki tekmec Dinamo je v boljšem položaju. Kijivčani so proces ukrajinizacije opravili pred štirimi leti in zdaj je tako, da so zaradi tega v prednosti in favoriti za naslov prvaka. Ampak všeč mi je, kar vidim v svoji ekipi. Imamo dovolj talenta, vendar moramo biti še bolj agresivni in predrzni, da bi se spremenili v konkurenčno moštvo. Liga prvakov bo ogromen izziv in velika pustolovščina. Pred dnevi smo na tekmi z Romo na rimskem olimpijskem stadionu spoznali, kaj nas čaka," je povedal Igor Jovićević.
V Celju sem bil srečen
Gotovo ni treba posebej poudarjati, da smo ga spoznali na slovenskem prizorišču, ko je sedel na klopi Celja. A zgodba v knežjem mestu ni trajala dolgo, povrhu slovo ni bilo najlepše, vendar strateg Šahtarja poudarja, da ima na grofe prijetne spomine. "Odlične, bilo mi je lepo. Drži, da so bile nekatere situacije, ki bi se jim najraje izognili, ampak vse to je nogomet. Čas celi rane. Z ljudmi, ki so ostali v klubu ali so okrog njega in morda ne delajo več, sem ostal v dobrih odnosih. Bila je čudovita pustolovščina. Imeli smo dobro zastavljen projekt, žal se vse skupaj ni razpletlo, kot smo si zamislili. Za Celje lahko rečem le vse najboljše, tam sem bil res srečen."
