Nogometni svet se poslavlja od Radomirja Antića. In ne samo nogometni. Poslavljalo se prijatelji. Pravijo, da jih je imel zares veliko, eden od najboljših je bil nekdanji selektor slovenske košarkarske reprezentance Božidar Maljković. Zdaj predsednik Olimpijskega komiteja Srbije se je izjemnemu strokovnjaku poklonil z nadvse čustvenim zapisom.
"Z njegovo soprogo Vero sva se slišala v nedeljo zvečer, naslednji dan, v ponedeljek, mi je grdo vest sporočil Zoran Savić.
Zdaj od mene pričakujejo, da bom štiri desetletja prijateljstva spravil v nekaj stavkov. Še vedno sem pod vtisom tega, kar se je zgodilo. Ne vem, ali bom znal, in ne vem, ali bom zmogel.
Kako iz športa in srbstva, na upam neko boljše mesto, pospremiti Radeta?
V 71 let njegovega življenja se je umestilo nekaj celotnih biografij. In ena trenerska biografija je primerljiva z rudarsko. Biti trener Reala, Barcelone, Atletica, Ovieda, Zaragoze, Srbije je več kot rudarska kariera z udarniškim predznakom. O tem časopisi ne pišejo, a Vera, Dušan in Ana to zelo dobro vedo.
Brez telefona sem vedel, kje je in kdaj ga najdem na Zlatiborju ali v Beogradu. Brez izjeme, vedno ob istem času, bi sedel v Saldubi v Puerto Banusu ali v madridski ulici Serrano pri številki 57.
Ne spomnim se, da je v 40 letih druženja komu odklonil avtogram ali skupinsko fotografijo. Kot trener se zavedam, kaj je šport izgubil tega šugavega 6. aprila 2020.
Tega se zaveda tudi svet, kolikor vidim po medijih v tujini.
Se zaveda Srbija? Nisem prepričan …
Srbija je izgubila edinega človeka, ki je vodil oba največja kluba na svetu.
Edini, a Srb.
Kolikokrat smo ga v naši državi vrednotili po zaslugah? Kolikokrat smo ga prosili za nasvet?
Ali je v naši družbi imel položaj, ki mu je po delavski knjižnici, objektivno, pripadal? Ne ravno …
Zdaj ga na nek način nekrofilsko, kot to vemo samo mi, poveličujejo vsi.
Ampak on tega poslej ne potrebuje več.
Ne potrebujejo niti njegova družina in njegovi iskreni prijatelji.
Mi vemo, koga smo izgubili.
Njegova in Verina hiša v Madridu ni bila ambasada, a je bilo središče zbiranja vseh naših ljudi, ki so se zaradi takšnih in drugačnih razlogov znašli v Španiji. In tako desetletja ...
Moj prijatelj je bil družinski človek in pravi gostitelj. Človek, ki mu ni bilo odveč priskrbeti trampolina, da bi se njegovi vnuki in otroci sosedov na Zlatiborju lahko igrali. Njegovo dvorišče je bilo za njih luna park.
Moja mala vnukinja ga ni poznala kot velikega trenerja, toda že pri petih letih je poznala dedka Radeta in ta trampolin. Vse to pove dovolj, od koga se moja družina in jaz poslavljam," je zapisal Božidar Maljković.
