Pariška epizoda se je zanj končala. Bil je kratko, a ne vedno in samo sladko. Odhaja brez tistega po kar je prišel, liga prvakov ostaja njegov veliki beli kit.
Ob slovesu od mesta luči je natresel nekaj floskul, med drugim je citiral tudi Ernesta Hemingwayja. »Hemingway je zapisal, da lahko ljudje srečno živijo le na dveh krajih. Doma in v Parizu. Od danes naprej to velja tudi zame. Pariz bo na neki način vedno moj dom.«
Zdaj se vrača v tisti prvi, pravi dom. V Italijo, a penzija bo morala še počakati. Slovo od Pariza namreč še ne pomeni konca neke velike zgodbe. Ene največjih, kar se vratarjev tiče. V zadnje četrt stoletja morda le še Iker Casillas.
In ni še končal. Čeprav je že dodobra zakorakal v peto desetletje, bo bržkone še vztrajal med vratnicama. Vprašanje le, v katerem dresu. Morda se bo vrnil v Parmo, tja, kjer se je tam sredi devetdesetih vse skupaj tudi začelo. Ali pa bo zadnji tango odplesal v vrsta C-ligaša Carrareseja iz rodne Carrare. Pa Genoa, Lazio… po pisanju Sky Italia pa je zanimanje za njegove usluge pokazala tudi – Barcelona.
Katalonci ga vidijo kot idealno številko dve ob Nemcu Marcu Andreu ter Stegnu. Ali je pripravljen Gigi zadnjo sezono v enki veliki karieri presedeti na klopi je spet drugo vprašanje, i pa bila to še ena sijajna priložnost, da osvoji ligo prvakov. Edino lovoriko, ki manjka v veličastni karieri.
Buffon v Barceloni. Sliši se kot novinarska raca, sploh ob Buffonovi jasno izraženi želij po vrnitvi v domovino, toda...
