Gospod je Norvežan. In gospod je nogometni sodnik. Øvrebø je sodil povratno tekmo polfinala lige prvakov v sezoni 2008/09, natančno 6. maja v Londonu. Tekmeca sta bila - da, uganili ste - Chelsea in Barcelona.
Potem ko sta se moštvi na prvi tekmi v katalonski prestolnici razšli brez zadetkov, je na Stamford Bridgu Michael Essien že v 9. minuti Angleže popeljal v vodstvo. To je trajalo do tretje minute sodniškega podaljška, ko je vse skupaj na glavo obrnil Andres Iniesta. Barcelona je napredovala v veliki finale, potem pa na Olimpicu v Rimu z 2:0 premagala Manchester United in postala evropski klubski prvak.
Tem dejstvom pač moramo dodati, da je bil ta večer v ospredju tudi norveški delilec pravice. In vsi dobro vemo, kaj pomeni, če je sodnik preveč viden. Žrtve njegovih napak so bili kajpak Londončani, saj je takrat 42-letni sodnik pri štirih situacijah za njihovo enajstmetrovko zamižal na obe očesi.
Po skoraj devetih letih je španska Marca objavila intervju z Øvrebøjem, ki je sicer po izobrazbi psiholog. "Po tisti tekmi je bilo kar hudo. Moral sem celo zbežati iz hotela," je razkril Norvežan in nadaljeval: "Ne sodim več. Je pa res, da kolegom svetujem, še posebej v psihološkem pogledu. No, v nogometu me več ni. Dovolj mi je bilo. Toliko sobot in nedelj sem moral delati, zdaj pa imam več prostega časa."
Ko ga je novinar bolj konkretno vprašal o sojenju na tisti tekmi, je Øvrebø priznal, da ni sodil dobro in da se tega zaveda. "Včasih pa nisi na ravni, na kakršni bi moral biti. Tudi igralci in trenerji grešijo. Na to mojo predstavo nisem ponosen, to enostavno ni bil moj dan."
Norvežan si je posnetek tekme seveda ogledal: "Vedno sem gledal posnetke svojih tekem, saj sem se želel iz njih nekaj naučiti. Tisti večer sem res naredil nekaj napak, vendar sem na drugi strani ponosen z vsem drugim, kar sem storil v karieri." Øvrebø se je od sojenja poslovil leta 2013.
