Zraven je bil pri praktično vseh uspehih turškega klubskega in reprezentančnega nogometa, v dresu z državnim grbom je zbral 112 nastopov in zabil 51 golov. Po koncu kariere so mu bila odprta praktično vsa vrata. Bil je strokovni komentator, poslanec, zvezda. Njegova poroka s prvo ženo Esro, ki je kasneje umrla v potresu, je bila spektakel, ki ga je prenašala televizija in ki ga je vodil današnji predsednik Recep Tayyip Erdogan, za isto mizo pa je sedel tudi klerik Fethullah Gülen. Prav zaradi nagibanja h slednjemu se je mnogo let kasneje znašel v nemilosti Erdogana. V februarju 2016 so ga obtožili, da je na socialnem omrežju (u)žalil Erdogana, nekaj mesecev kasneje, po tistem neuspelem puču, za katerega je Erdogan trdil, da je Gülenovo maslo, so izdali tiralico z njegovim imenom ter mu zasegli premoženje. Da podpira in financira teroriste.
Če bi se javno odrekel Gülenu, bi mu bilo prizanešeno s hajko, a se ni in danes ga v turškem nogometu ni več. Izbrisan, ne obstaja, "persona non grata" v deželi, kjer so ga še nedolgo tega slavili in nosili po rokah. Pred Erdoganovo roko je pobegnil v ZDA, kjer v izgnanstvu v San Franciscu živi še danes. Njegov oče Selmet ni imel te sreče, aretirali so ga v mošeji v mestu Adapazari. Poleti so Hakanu sporočili, da je oče v zaporu izgubil bitko z rakom. Tudi sam bi, podobno kot košarkar New Yorka Enes Kanter, končal za zapahi, če bi se vrnil v domovino, nekateri so celo mnenja, da bi pokasiral smrtno kazen. Mož, čigar ime so še nedolgo tega vzklikali na stadionih.
