Nekoč je bilo povsem dovolj reči Robinho. Nogometaš, ki ga je še kot najstnika za svojega naslednika izbral oziroma določil sam Pele. Prerokba se ni sicer nikoli docela izpolnila, nekateri bi rekli, da ni nikoli docela izpolnil potenciala, a ko je bil dober, ko je bil pravi, je bil Robinho med najboljšimi v svoji generaciji. Eden tistih, ki ga je bilo užitek gledati. Povedano drugače, ko je bog delil talent, je bil Robinho v prvi vrsti. Talent nikoli ni bil sporen, marsikaj drugega pa...
Igral je za številne velike klube. Santos, Real, Manchester City, Milan... Pa okroglih sto nastopov za brazilsko reprezentanco, kar morda še najbolj zgovorno priča, za kakšnega nogometaša je šlo.
Nekoč eden najboljših nogometašev je v zadnjih letih izginil z radarja. Štiriintridesetletnik je po slovesu od Milana igral v domovini, pred tem pa na Kitajskem. Daleč od oči, daleč od srca. Počasi se je znašel na avtocesti, da postane bivši nogometaš. Novica dneva je bil pri tem ponavadi zaradi povsem napačnih razlogov. Italijansko sodišče ga je denimo v novembru 2017 obsodilo, da je bil v januarju 2013 v nekem milanskem nočnem klubu udeležen v skupinsko posilstvo 22-letnice albanskih korenin. Devet let se je glasila sodba, ki pa še ni pravnomočna.
Sredi januarja se je vrnil v Evropo, podpisal je pogodbo s turškim Sivassporjem. In po začetnem ogrevanju na zadnjih dveh tekmah pokazal, da še zna, da še ni za staro šaro, da še ni - bivši. Po izjemnem prostem strelu na tekmi s Kayserisporom pretekli konec tedna, je bil tudi osrednji mož sobotne tekme z Osmanlisporjem, dosegel je namreč dva gola, pri tretjem pa sodeloval s podajo. Preigravanja, spektakularni goli, podaje, ki imajo oči... Mojster ostane mojster. Tistemu Damoklejevemu meču v podobi zaporne kazni navkljub.
Nekoč je bilo povsem dovolj reči Robinho. Vrnil se je, pa čeprav sploh nikamor ni odšel.
