Zgodovina, ko bo Rijeka prvič postala prvak države. Nekajkrat so bili blizu, nikoli pa bolj kot leta 1999. Tisto famozno leto 1999 ter 26. maj, ko je bilo na prepolni Kantridi vse pripravljeno na slavje, šampanjec je bil na hladnem, cigare pa v žepu, a ... Na Kvarnerju, in ne samo tam, so še dandanes prepričani, da je šlo za brezsramno krajo leta, desetletja, mnogi pravijo, da je dogovor o prvaku padel v Banskih dvorih. Zgodba je znana in poznana. Da niti Ronnie Biggs, ki je s svojo druščino iz južnega Londona leta 1963 izvedel rop stoletja, ko so oplenili tisti poštni vlak na progi med Glasgowom in Londonom, vsega skupaj ne bi mogel izpeljati bolj učinkovito.
Tisto veliko nogometno sredo, ki je ostala v spominu predvsem po redko videnem preobratu na tekmi Bayerna in Manchester Uniteda na Camp Nouu, je na reški Kantridi gostoval Osijek. In bilo je v 88. minuti, ko je Kantrida eksplodirala, toda veselje je bilo kratkotrajno, stranski sodnik je pri zadetku Admirja Hasančića kot edini na stadionu videl nedovoljeni položaj. V vlogo Biggsa se je prelevil mož po imenu Zoran Krečak, ki je na Reki še dandanes persona non grata, sploh potem ko je bilo kakšnih deset let kasneje z razvojem tehnologije bojda dokazano, da nedovoljenega položaja dejansko ni bilo.
Kakorkoli že, osemnajst let kasneje je Rijeka znova tu, pred vrati raja. Z vsaj eno roko na pokalu. »Čas je, da se krivica popravi,« je pred tedni dejal Admir Hasančić, strelec tistega fantomskega gola iz leta 1999. Duhovi iz preteklosti bi bili v primeru naslova res dokončno pokopani.
V 45 MINUTAH
Predigra, če ji lahko tako rečemo, je trajala vsega 45 minut, vstopnice so pošle v času trajanja enega samega polčasa. "Razprodano" so na veliko žalost tistih, ki so ostali praznih rok, zapisali že v četrtek malo pred četrto popoldne.
Čeprav so se blagajne odprle šele ob 15 uri, so se prvi navijači v vrsto postavili že v ranih jutranjih urah in pod vse bolj žgočim soncem potrpežljivo čakali na tisti dragoceni listek. Za zgodovinsko tekmo so nekateri »špricali« šolo, spet drugi v službi "udarili plavega", bili so celo takšni, ki so se na Reko samo za teh nekaj dni vrnili iz Nemčije, ZDA... Evforija je absolutno premila beseda, najbrž bi lahko napolnili tri, štiri takšne štadione kot je Rujevica. Eden redkih, ki v tej naraščajoči evforiji vsaj navzven deluje hladen kot špricar, je Matjaž Kek. Slovenski strateg se kot pijanec plota oklepa tiste, da ni konec, dokler ni konec oziroma mrtvi se štejejo na koncu. Še Cibalia, še devetdeset minut...
Še Cibalia, še devetdeset minut in dokončano bo še eno veliko delo v trenerskem opusu Matjaža Keka. Morda celo najsijajnejše, z vsem dolžnim spoštovanjem do uvrstitve in nastopa na mundialu v Južni Afriki ter obeh naslovov prvaka z Mariborom, a to je vendarle nekaj posebnega. Osvojiti naslov z Rijeko ne pomeni samo to, da si bil v nekem maratonu boljši od celotne konkurence v državi na čelu z zagrebškim Dinamom, ampak da si pri tem kljuboval tudi vsem stranskim faktorjem, faktorjem X, ki jih v hrvaškem nogometu nikoli ni manjkalo. Kot takrat v tistem famoznem letu 1999...
Šest tisoč srečnežev bo v soboto na licu mesa prisostvovalo zgodovini v nastajanju. Vsaj tako se nadejajo v reškem taboru.
