Nič bližje niso bile, ko je več vrelih dni in mrzlih noči preživel v mehiški puščavi, četudi je obljubljena dežela tedaj ležala zgolj na drugi strani reke. Lahko pa si predstavljate, kako daleč so bili šele status zgodovinskega artikla lige MLS, vloga zvezdnika pri bruseljskem Anderlechtu in objekt zelo resnega zanimanja še večjih evropskih klubov.
Njegova starša sta pred natanko desetletjem razmišljala o tem, ali jo mahniti na jug do neprehodne meje med Panamo in Kolumbijo, nato z ladjo v Ekvador in od tam poiskati čim boljše življenje v Južni Ameriki. Druga možnost je bila pot na sever proti bolj oddaljeni mehiško-ameriški meji in iskanje azila na drugi strani veletoka Rio Grande. V vsakem primeru sta iskala pobeg iz bede Hondurasa, kot izobraženca sta imela možnost dobiti spodobni službi in si zagotoviti obstajanje v čim boljših okoliščinah, gledala pa sta tudi na svojega 12-letnega sina, že tedaj zelo nadarjenega nogometaša z obetom svetle tovrstne prihodnosti.
SREDNJAMERIŠKI TIHOTAPCI
Kljub neprehodnemu terenu je bila zaradi manjših birokratskih pregrad Južna Amerika lažje dostopna, tudi nogomet je tam seveda razvit bolj kot na severu, a praktično je pod južnim križem ni države, ki bi predstavljala dovolj varno zagotovilo boljših časov. ZDA so bile v tem pogledu boljša izbira, toda zaradi zapletenosti potovanja sta Andyja najprej pustila pri starih starših, se proti Indiji Koromandiji podala sama in tudi po uspešnem prestopu meje najprej preverila možnosti za fantovo nogometno udejstvovanje. Sčasoma sta se nastanila v zvezni državi Virginija, si kar hitro organizirala življenje in prek zvez navezala stik z mladinsko akademijo kluba D. C. United iz bližnje prestolnice Washingtona. Oče je bil opremljen z dokazi o sinovi nadarjenosti, za fanta je zastavil besedo trener honduraškega porekla in odgovorni so se odločili. Ne samo mesto v lokalni srednji šoli, s katero klub sodeluje, in v primeru potrjene nadarjenosti mesto v akademiji, D. C. je obljubil tudi pomoč pri urejanju papirjev, a seveda ni mogel sodelovati pri potovanju iz Hondurasa. Ne glede na vse je za Andyja edina pot k staršem vodila po stopinjah, po katerih sta prišla ona, in ni jima preostalo drugega, kot da ponovno navežeta stik (pravzaprav sta ga s tem namenom ohranila) s srednjeameriškimi tihotapci. Rečeno, storjeno.
EDISON IN KLUB Z ODPRTIMI ROKAMI
Nekateri bolj dramatični viri pravijo, da je današnji krilni vezist Anderlechta nato prehodil 3000 kilometrov od domače honduraške hiše do ZDA, vendar je pri tem nekaj pretiravanja. Na poti skozi honduraško, gvatemalsko in mehiško džunglo so tihotapci pogosto uporabljali razpadajoče kombije, na enak način je mali Najar prišel mimo največjega mesta na svetu Ciudad de Mexica, pa tudi globoko v mehiško puščavo. A že to je samo po sebi dovolj dramatično in celo več od tega, za nameček je treba vedeti, da na dvotedenskem potovanju pešačenja resnično ni manjkalo. Med raznimi skritimi zbirnimi točkami je odprava pogosto hodila z mačetami, s katerimi si je utirala pot mimo skritih majevskih mest in drugih bogastev goste srednjeameriške džungle.
3000
kilometrov se je kot 12-letnik prevozil v starih kombijih in sprehodil na poti do boljšega življenja.
PRAVLJIČNO SNIDENJE
Zaradi blokad na cestah je peš potekala tudi zadnja etapa skozi puščavo, ki je fanta pripeljala do čakanja na priložnost za prestop meje. Podnevi so nažigale neznosne temperature, ponoči je stiskal mraz, kar ves teden pa je trajalo, preden so bile ZDA pripravljene sprejeti novo skupino migrantov z vsaj približno urejenimi papirji. Fant je bil na koncu z močmi, redno ukvarjanje z nogometom mu je seveda pomagalo zdržati, snidenje s starši pa je bilo seveda zares pravljično. A tudi vse, kar se je Andyju dogajalo v naslednjih letih in kar se mu dogaja še vedno. Na srednji šoli, poimenovani po genialnem Thomasu Edisonu, je bil prava nogometna uspešnica in obljubljena akademija, ki mu je resnično pomagala do vseh potrebnih papirjev, ga je sprejela z odprtimi rokami. Po dveh letih je bil kot velik talent že del članske ekipe in je z lepo pogodbo v ligi MLS hranil celotno družino ter pomagal pripeljati še nekaj sorodnikov. Nato mu je po treh sezonah odličnih predstav in številnih nagrad ter priznanj, s katerimi je postal najboljši bočni nogometaš v vse močnejši v ligi, pripadla posebna čast: postal je prvi neposredno v Evropo prodani produkt mladinskega pogona kateregakoli ameriškega kluba.
NAROD NI KRIV, IGRAL BI ZANJ
Zanj je vsega spoštovanja vredne tri milijone evrov odštel Anderlecht in tudi v prestolnici Evropske unije je fant, ki je vmes postal mladenič na vstopu v dvajseta leta, hitro postal uspešnica. V dveh letih je v Belgiji odigral 77 tekem v udarni enajsterici, zbral lep kupček golov in v vseh pogledih pokazal, zakaj je prepričal že pri 12 letih, zakaj je ob koncu najstništva postal uradno najboljši novinec v MLS in zakaj Anderlecht ni bil njegov edini snubec za zgodovinski prestop. Vsestranski nogometaš je resnično oplemenitil prizadevanje staršev in svoje nomadsko popotovanje, mnogi pa menijo, da niti približno ni rekel zadnje besede. Zanj se močno zanimajo nekateri italijanski in angleški klubi, tudi taki z vrednostjo Fiorentine in Arsenala.
Oglasilo se je tudi nekaj španskih oglednikov in malo verjetno je, da bo brez njegovega prestopa minil ta januar, medtem ko (če se ta majhna verjetnost vendarle uresniči) zagotovo ne bo minila poletna nogometna tržnica. Kdo ve, kako daleč lahko pride bajka o pešcu v džungli ter puščavi. In kdo ve, kako globoko lahko nekega dne postane obžalovanje vodstvenih struktur ameriškega nogometa, ki že zdaj kar težko živijo s svojim neuspehom. Kakšnim neuspehom? Gre za to, da kljub slabemu življenju v rodnem Hondurasu in medu ter mleku ZDA Najar ob odločanju za reprezentanco ni zgrabil ameriške ponudbe. Odgovorni so storili vse za to, da bi ga spravili v ameriško izbrano vrsto, toda mladenič je razmišljal drugače in si je želel nekaj drugega. "Neskončno sem hvaležen ZDA za vse, kar so mi omogočile, in bom v marsikaterem pogledu vedno Američan. Toda moj narod, honduraški narod, ni kriv za to, da živi v bedi revne države, tako kot ni kriv Honduras kot tak. Rad bi igral zanj; za svoje ljudi, za svojo domovino, za zastavo, pod katero sem se rodil," je dejal in od leta 2011 zbral že 28 nastopov za to državo, s katero je med drugim zaigral na olimpijskih igrah v Londonu ter svetovnem prvenstvu v Braziliji.