Če ste nekoliko starejši, se Belgijca spomnite kot nepričakovanega, nenadejanega in v marsikaterem okolju neželenega revolucionarja brez primere v športni zgodovini. V vsakem primeru pa se vam bo ob 20. obletnici sodbe vseh sodb verjetno naježila koža ob razsežnostih, vplivih in ... obžalovanjih.
Ko se je nogometni svet prebudil v 15. december leta 1995, je bilo jutro v marsičem drugačno od današnjega natanko dve desetletji pozneje. Slovenija je ravno dobro zadihala v samostojnosti in še ni mogla sanjati o članstvu v Evropski uniji, ob počasnem razvoju računalnikov je Bill Gates še vedno trdil, da se internet ne bo prijel med širšimi množicami in bo ostal omejen na podjetja. Slednje ni šala, temveč ena najbolj neverjetnih resnic, a tudi če bi komunikacija in mediji tedaj že bili na današnji nezemeljski ravni, povprečen ljubitelj nogometa po vsej verjetnosti ne bi vedel, da se je zbudil v zelo posebno, zgodovinsko, celo monumentalno jutro.
A vendar sta se evropski klubski nogomet in evropski šport nasploh že nekaj ur pozneje spremenila bolj, kot sta se kadarkoli prej in kot sta se kadarkoli pozneje. Ko je 31-letni belgijski nogometaš po številnih predhodnih obravnavah, ki so se vlekle več let, še zadnjič stopil pred sodnika na Sodišču Evropskih skupnosti v Luxembourgu, poti nazaj ni bilo več. Ko je vrhovna sodna oblast tedaj še precej sveže Evropske unije Jean-Marca Bosmana razglasila za zmagovalca v sodnem boju s klubom, nacionalno nogometno zvezo in najvišjimi mednarodnimi nogometnimi institucijami, pa se je v trenutku spremenilo več, kot si je lahko mislil kdorkoli.
1. ČLEN RAZSODBE
Odlok prepoveduje uporabo pravil, ki so jih določile športne zveze in po katerih se profesionalni igralec, ki je državljan ene države članice Evropske unije, ob izteku pogodbe s klubom ne sme zaposliti pri klubu iz druge države članice Evropske unije, če slednji klub prvemu ne plača predpisane odškodnine, nadomestila za trening ali nadomestila za razvoj igralca.
Kar zadeva politiko prestopov in pravila o uporabi tujih nogometašev, je evropski nogomet v delčku sekunde zapustil varno zavetje predhodnih desetletij in postal to, kar je danes. Vsak nogometaš (in s tem kmalu tudi vsak športnik), ki mu je pogodba, sklenjena do točno določenega datuma, potekla, je nenadoma dobil pravico prosto izbirati novega delodajalca in z njim (kot velja še danes) že šest mesecev pred tem iztekom podpisati obvezujočo namero o sodelovanju brez enega samega centa odškodnine. Hkrati pa je sodišče nogometaše (in s tem kmalu vse športnike) izenačilo z vsemi drugimi delavci in v skladu z zakonitostmi prostega pretoka delovne sile znotraj Evropske unije prepovedalo omejitev števila igralcev iz držav članic.
SANJE O SVOBODI VSEH ALI SEBIČNO NAKLJUČJE
Bosman je v osemdesetih letih veljal za precejšnjega talenta in je za mlajše starostne kategorije belgijske izbrane vrste zbral dvajset nastopov, preden se je v članski konkurenci popolnoma izgubil v sivini povprečja. Leta 1990 je bila njegova vloga komaj omembe vredna, največji belgijski klubi so bili zanj zaprti in pri 26 letih je kot član moštva RFC Liege (mestnega tekmeca precej bolj slavnega Standarda) želel prestopiti v nižjeligaški francoski Dunkerque, ki domuje takoj na drugi strani meje.
2. ČLEN RAZSODBE
Odlok prepoveduje uporabo pravil, ki so jih določile športne zveze in po katerih na tekmah, ki jih te zveze organizirajo znotraj svojih tekmovanj, posamezen klub iz ene od članic Evropske unije lahko na igrišče pošlje le na tak ali drugačen način omejeno število profesionalnih igralcev, ki so državljani ostalih članic Evropske unije. Medtem ko določba iz prvega člena zadeva igralce, ki bodo prestopali od zdaj naprej, določba iz drugega člena velja za vse.
Pogodba v Liegeu mu je potekla in v prepričanju, da mu dotedanji belgijski delodajalci ne bodo povzročali težav, se je pogovarjal s Francozi, toda njihov dogovor je naletel na nepremostljivo oviro. Medtem ko je bila v Franciji in še nekaterih državah že dolga leta navada, da so nogometašem brez pogodbe dovolili oditi bodisi zastonj bodisi za minimalno nadomestilo (navsezadnje je vse prestope v svoji karieri na tak način opravil nasprotnik odškodnin, danes ožigosani predsednik Uefe Michel Platini), na tem področju ni bilo zakonske ureditve in zato je bila praksa marsikje drugačna. Tudi v Belgiji, kjer so klubi nogometašem pogosto povzročali težave z zahtevami po odškodninah, in ker odnosi med vedno nekoliko problematičnim Bosmanom ter klubom iz Liegea niso bili najboljši, je do takih težav prišlo tudi v našem primeru. Celo do te mere, da je prestop padel v vodo, in če bi to Bosman verjetno še prenesel, je sodu izbila dno poteza delodajalcev, ki so mu nato vsilili precej nižjo pogodbo za igranje v B-ekipi.
Na tej točki se je mladenič na robu obupa odpravil po pravico na sodišče in končal na Sodišču Evropskih skupnosti, pri čemer ne bomo nikoli z gotovostjo vedeli, ali je zgolj reševal lasten obstoj in se mu ni niti sanjalo, kaj bi utegnil potegniti za seboj. Bosman sicer še danes trdi, da se je želel boriti za vse nogometaše v podobnih položajih in da je sanjal o svobodnem nogometu na področju Evropske unije, vendar mnogi tem zagotovilom ne verjamejo (ali jim verjamejo zgolj delno) in pogosto govorijo o spletu naključij. Kakorkoli že, Jean-Marc je s svojim ambicioznim odvetnikom vztrajal do konca in dosegel razsodbo, ki mu je na osebni ravni sicer prinesla kar nekaj zadoščenja, predvsem pa je sprožila padanje velikanskih domin na največji in najvišji ravni, po katerem nič več ni bilo (in ni) tako kot prej.
ZASTONJ DOBROTE, KOPIČENJE TUJCEV IN POSLEDICE
Mnogi menijo, da so tudi največji akterji na evropski nogometni sceni potrebovali kar nekaj časa za to, da so dojeli, kaj se je pravzaprav zgodilo, in da so se celo spogledovali z nekakšno idejo o načelnem, seveda neuradnem bojkotu. Je sploh treba poudariti, da je bilo, četudi bi kaj takega res obstajalo, obsojeno na popoln propad. Človeška narava je pač taka, da v sobi, polni dobrot, dogovor o nedotikanju slastnih pladnjev preprosto ne more zdržati. Tako se je hitro odprl jez, in to po obeh točkah razsodbe, ki je kmalu postala svetovno slavna.
Najbogatejši klubi so že ob prvi priložnosti začeli kopičiti večje število nogometašev iz drugih držav Evropske unije, ki so bili pred Bosmanom izenačeni z vsemi drugimi tujci in skupaj z njimi omejeni s slovitim pravilom o dovoljeni uporabi največ treh. Že prihodnje poletje (torej leta 1996) pa je steklo tudi pri brezplačnih prestopih, in sicer je prvo veliko potezo na tem področju naredil tedanji vodja na področju okrepitev Milan.
Potem ko so nekaj mesecev pred razsodbo rdeče-črni iz svetovne prestolnice mode ostali brez drugega zaporednega (in četrtega v zgolj sedmih letih) na račun sanjske generacije amsterdamskega Ajaxa, so nekaj mesecev po razsodbi tej generaciji brezplačno vzeli Edgarja Davidsa in se dogovorili, da bodo leto dni pozneje enako storili s strelcem edinega zadetka v omenjenem finalu Patrickom Kluivertom. Sledili so številni podobni prestopi, z dogovorom, načelnostjo, pregovornim ponosom ali čim povsem četrtim pa so najdlje vztrajali ... jasno, Angleži.
Skoraj štiri leta ni Otoka po Bosmanovem pravilu, kot so ga hitro poimenovali v nogometnih krogih, zapustil nihče, dokler z ogromno dvignjenega prahu Liverpoola ni na cedilu pustil Steve McManaman, ki je brez odškodnine odšel k madridskemu Realu. Je pri tem naključje, da se je v zadnji sezoni pred plazom Bosmanovih prestopov Ajax še vrnil v finale lige prvakov in nato hitro izginil z evropskega zemljevida? Je naključje, da je leta 1997 po starem ključu še uspela slaviti dortmundska Borussia, nato pa se je več desetletij trajajoči niz slavij sanjskih generacij z minimalnim dodatkom tujcev končal? Je naključje, da se je končal skorajda nepreklicno, pri čemer pravo izjemo predstavlja le Porto z evropskim naslovom iz leta 2004, drugačno, specifično izjemo pa Barcelona iz obdobja 2009–2011?
NAJ GRE ZA REAL ALI ZAVRČ, TA "GREH" NI NJEGOV
Z odgovorom moramo biti previdni in posledično moramo biti previdni tudi z vrednotenjem Bosmanovega vpliva na razvoj evropskega klubskega nogometa. "Ni mi všeč nogomet, ki se je rodil z razsodbo v mojem primeru. Nikakor mi ni všeč, je daleč od mojih predstav idealnega razvoja tega športa. Denar in moč sta se nakopičila v rokah peščice klubov, ta peščica je vse močnejša in vse bolj beži celotni konkurenci, tako da smo od tekmovalnosti iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja oddaljeni, da bolj ne bi mogli biti. Želel sem doseči svobodo nogometašev, namesto tega pa sem dosegel brezmejno moč majhne elite," je Belgijec v teh dneh dejal v enem od intervjujev ob okrogli obletnici, a čeprav ima v veliki meri prav, si tega vendarle ne more in ne sme očitati.
"Ni mi všeč nogomet, ki se je rodil z razsodbo v mojem primeru. Nikakor mi ni všeč, je daleč od mojih predstav idealnega razvoja tega športa. Denar in moč sta se nakopičila v rokah peščice klubov, ta peščica je vse močnejša in vse bolj beži celotni konkurenci." - Jean-Marc Bosman
Odločitev, ki je danes dopolnila dvajset let, namreč s seboj nosi nedvoumno dvojno zanko. Četudi bi vzeli za neizpodbitno dejstvo, da je šel Bosman v boj z najboljšimi in najbolj nesebičnimi nameni, njegov cilj ni mogel biti nič več in nič manj kot prosti prestopi nogometašev s poteklimi pogodbami. To je prava, neposredna dediščina danes 51-letnega Belgijca in zanjo bi si v vsakem primeru zaslužil večje priznanje, kot ga je bil deležen kadarkoli in kot ga je deležen zdaj, ko ga priložnostno vlečemo iz naftalina. Povsem prost pretok nogometašev znotraj Evropske unije, ki je uzakonil (zdaj že na 28 držav razširjeno) prepoved omejitve tujcev v klubskih moštvih, pa je povsem druga zgodba.
Ravno ta prepoved je v nogometu povzročila največje spremembe, pa naj gre za madridski Real ali za slovenska primera Zavrča s številnimi hrvaškimi nogometaši in lanske Gorice. Ravno ta prepoved je nakopičila moč v rokah peščice najbogatejših, njena povezava z Bosmanom pa je sicer simbolična, a vendarle v veliki meri naključna. Če ne bi bilo Belgijca, bi klubi morda še dandanes zahtevali odškodnine za nogometaše s poteklimi pogodbami. Na drugi strani pa je bila uradna, malodane samoumevna razširitev načela prostega pretoka delovne sile znotraj Unije na nogomet in šport nasploh le vprašanje časa. Zapakirali so jo pač v Bosmanov primer, sicer pa bi jo čez največ kakšno leto v prvega naslednjega. Omejitev števila tujcev je bila po vsej logiki združevanja evropskih narodov, katerega del je sčasoma postala tudi Slovenija, nezakonita in njena prepoved je bila neizbežna.
Razloge za podobo nogometa, ki je ubila velik del romantike in ki jo v veliki meri resnično lahko obžalujemo, tako kot jo obžaluje Bosman, je torej treba iskati zgolj pri Evropski uniji kot taki. Spremembe, ki si jih želijo mnogi in ki jih je Uefa doslej dosegla v zgolj mikroskopski meri s pravilom doma vzgojenih igralcev, pa izhajajo iz taiste Unije in so praktično nemogoče. Razen če bi se najnovejši trend meja in ograj razširil prek vseh pričakovanj in ob mnogih slabih stvareh na marsikaterem področju nogometu prinesel nekaj dobrega. A to je že povsem druga zgodba.
MAJICE, ZAPOR IN ŽIVOTARJENJE
Svetovno slavo, ki ga je doletela čez noč, je Bosman želel izkoristiti na poslovnem področju. Velik del prisojene odškodnine je vložil v posel z majicami, ki naj bi postale simbol svobode nogometašev in ki bi morale biti prodajna uspešnica med množico igralcev z Bosmanovimi prestopi ter med navijači. Ne enim ne drugim ni uspel prodati niti ene, izgubil je ves denar, ob tem pa tudi hišo in avtomobil.
Čeprav je bil v prvih letih deležen nekaj podpore, ga je na daljši rok nogomet ko upornika izrinil na obrobje in že čez nekaj let igralci niso imeli pojma, kdo je zaslužen za njihove proste prestope. Bosman kot oseba je utonil v pozabo, živel je skromno življenje, se predajal alkoholu in moral leta 2013 zaradi z njim povezanega družinskega nasilja celo v zapor. Pozornost ob obletnici vsega skupaj verjetno ne bo kaj dosti spremenila.
