"Vsi klubi imajo vratarje, a samo mi imamo Rogeria matadorja," so vzklikali fanatiki. Četrt stoletja je bil zvest São Paulu, edinemu prvoligašu v karieri.
M1TO je zbral 1237 tekem, 131 golov in 26 naslovov. Je največji "golgeter" med vratarji in deseti strelec v zgodovini svetnikov. Kapetanski trak je nosil šestnajst let. Že dolgo je nastopal s številko 01 na hrbtu. Ne bo je več. V Guinnessovi knjigi rekordov ima potrjene štiri strelske rekorde.
"Želim si, da bi po moji smrti pepel raztresli po zelenici Morumbija," je ganjen povedal po končanem srečanju. Stadion, ki je bil njegov drugi dom, je pričakovano pokal po šivih. Pomerili so se veterani, ki so v letih 1992 in 1993 dvakrat zapored osvojil medcelinski pokal, in člani svetovnih prvakov 2005. Ceni je bil obakrat zraven, v devetdesetih kot rezervist, v novem stoletju pa že kot zvezdnik.
Igral je za mlajše. Razlika v letih se je kmalu odrazila v igri. Rogerijev predhodnik Zetti, Toninho Cerezo, Cafu, Ronaldao, Rai in drugi so se proti mlajšim – Edcarlosu, Luganu, Josueju in Thiagu Ribeiru, ki so še aktivni – borili po svojih močeh. Tribune so bile na strani Rogeria, ki je pol ure branil, potem pa se je preselil v zvezno vrsto in napad. "Starčke" je v igri držal neuničljivi 45-letni Cafu. Ko je zabil tretji gol in znižal zaostanek, si je Mehičan Benito Archundia, ki je pred desetimi leti sodil v Tokiu, izmislil najstrožjo kazen.
Še zadnjič se je Rogerio postavil pred žogo in z močnim strelom zapečatil rezultat 5:3. Fanatiki so bili v transu. Med odmorom se je slavljenec pridružil rokovski skupini Ira in ob igranju kitare sodeloval pri petju uspešnice Staram se v mestu. A veselje vsekakor ni bilo popolno. Veliko nogometno zabavo je med tednom zasenčila smrt bivšega predsednika São Paula, 81-letnega Juvenala Juvencia, ki je štirikrat vodil klub in bil veliki Cenijev zaveznik. Če je bilo revialno slovo nepozabno, pa mu je na tekmovalnem področju odhod zagrenila poškodba, ki mu je onemogočila zadnji uradni nastop v nedeljo, 7. decembra, proti Goiasu. Vseeno je odpotoval v Goianio. Pred zelo pomembnim srečanjem, ki je odločalo o četrtem mestu in sodelovanju v pokalu libertadores, je nagovoril soigralce. Cilj so dosegli.
Na seznamu tekmovalnih nastopov je tako kot zadnji ostal tisti v polfinalu brazilskega pokala 28. oktobra na Vila Belmiru proti Santosu (1:3). V boju za žogo z Lucasom Limo je Rogerio začutil bolečine v nogi in prepustil mesto večnemu rezervistu Denisu. Vse tri gole so zabili njemu. Zadnjič v karieri ga je premagal Ricardo Oliveira. V brasileirãu je poslednjič zaigral štiri dni prej. São Paulo je v gosteh premagal Coritibo z 2:1.
IZ BANKE DO SLIKARSKEGA OVEKOVEČENJA
Rogerio Mücke Ceni ima nemške prednike. Rodil se je v Pato Brancu v zvezni državi Parana. Odraščal je v zvezni državi Matto Grosso, kjer je pri komaj 17 letih debitiral v prvi enajsterici kluba Sinop Futebol Clube in leta 1990 slavil zvezni naslov. Ob igranju nogometa si je kruh služil kot uradnik v brazilski banki. Še isto leto ga je v svoje vrste privabil São Paulo.
Ko so se mu predvsem zaradi domotožja porajali dvomi, mu je pomagal trener vratarjev Valdir Joaquim de Moraes, ki ga je prepričal, da lahko s trdim delom in vztrajnostjo postane prvovrsten vratar. Naučil ga je pomembnosti igranja z nogami. "Ko je prišel k nam, njegov strel iz kazenskega prostora ni presegel polovice igrišča. Danes ima enega najboljših udarcev na svetu," je izjavil. Čeprav je Rogerio že leta 1993 zaigral na prijateljskem turnirju v Španiji, se je kot prvi vratar ustalil šele po Zettijevem odhodu. Potem ko je klop grel šest let, statusa prvega vratarja ni izgubil četrt stoletja.
Bil je nenavadno potrpežljiv nogometni deloholik. Zvestoba klubu je bila poplačana s 26 naslovi. Pri dveh zaporednih osvojitvah medcelinskega pokala v letih 1992 in 1993 – São Paulo je premagal Barcelono in Milan – je sedel ob igrišču, na prvem svetovnem klubskem prvenstvu v današnjem formatu pa je prejel zlato žogo. V polfinalu je proti Al-Ittihadu zadel z bele točke, v finalu pa je Liverpoolu zaklenil vrata. Rogerijevo čudežno parado ob prostem strelu Stevena Gerrarda je ovekovečil brazilski slikar Marcio Petini. Med naslovi izstopajo dvakratna osvojitev pokala libertadores, osvojitev južnoameriškega pokala in predvsem tri zaporedna slavja v državnem prvenstvu brasileirão.
Cenijev reprezentančni delež je znatno skromnejši od klubskega: zbral je 17 tekem. Pripisujejo mu dva naslova: pokal konfederacij 1997 (igral je osem minut) in svetovno prvenstvo 2002 (kot tretji vratar ni nastopil). Edinih osem minut in sodnikov podaljšek je na zelenicah mundialov preživel v Dortmundu, ko je leta 2006 proti Japonski vstopil namesto Dide. V nogometno zgodovino se je vpisal predvsem kot največji strelec med vratarji.
Dosegel je 61 golov iz prostih strelov, 69 iz najstrožje kazni in enega iz akcije. Leta 2006 je z dvema zadetkoma proti Cruzeiru prehitel Joseja Luisa Chilaverta (62 golov), stoti gol je zabil leta 2011 proti Corinthiansu. Ceni nima dlake na jeziku. Postavil se je za pravice nogometašev in bil član gibanja, ki je zagovarjalo boljše delovne pogoje nogometašev. Pred kratkim je kritiziral brazilsko nogometno zvezo in predsednico države. "Korupcija v zvezi je odsev političnega stanja v državi. Če bi odstopila Dilma, bi šlo vse na bolje," je izjavil.
