Messijevih deset let: Nekateri bi rekli prekletstvo

Da, bil je 17. avgust. Jasno, 17. avgust leta 2005. Ravno 18-letni Lionel Messi je veljal za enega največjih svetovnih talentov, Barcelona mu je že dajala priložnosti, Argentino je že popeljal do naslova svetovne prvakinje v starostni kategoriji U-20 in po vseh kriterijih je bil čas za krstni nastop v dresu članske izbrane vrste.

Tedanji selektor Jose Pekerman, ki se je slabo leto pozneje, ko je bil Leo že zvezdnik svetovnega nogometa, osmešil na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, je to zelo dobro vedel in obetavnega mladeniča vpoklical v reprezentanco za prijateljsko tekmo na Madžarskem. Pa ne samo to, odločil se je, da ga bo v Budimpešti tudi poslal na igrišče.

In res. Tekla je 64. minuta, iz igre je odšel Lisandro Lopez, na vstop pa je čakal golobradi mladenič s številko 18 (mimogrede, pri Barceloni je začel s številko 30) na hrbtu. Skrajno motiviran, neskončno željan dokazovanja in tudi toplo pozdravljen s strani soigralcev, ki so zelo dobro vedeli, da na igrišče teče velik talent.

Nekateri so mu zaploskali, ga potrepljali, ga spodbujali, nihče od njih (tako kot nihče drug na tem planetu) pa si ni mislil, da se bo končalo tako hitro, tako dramatično in tako nepozabno. Podatki so različni, kajti nekateri merijo čas od prekinitve igre in dovoljene menjave, drugi od Messijevega vstopa na igrišče.

A če ga merimo od trenutka, ko je legendarni nemški sodnik Markus Merk z žvižgom označil nadaljevanje tekme in se je Lionelova reprezentančna kariera začela na povsem konkretni ravni, je preteklo zgolj 43 sekund. Do česa? Ne do zadetka, kot bi glede na ugled že nekaj let najboljšega nogometaša na svetu in enega najboljših vseh časov verjetno pričakovali. Preteklo je 43 sekund do prekrška za Messijevo šokantno izključitev.

Živahen mladenič je hitro dobil žogo in s svojim razkošnim talentom se je takoj otresel prvega čuvaja, s katerim je imel opraviti v dresu članske argentinske reprezentance. Šlo je za nogometaša z imenom Vilmos Vanczak, ki že od leta 2007 igra za švicarski Sion, v tistem času pa je nastopal za domači Ujpest.

Tedanji 22-letnik je hitro uvidel, da ima opraviti z nevarnim in hitrim mladeničem, zato ga je pri priči potegnil za dres, mali Messi pa takih potez ni bil vajen. V želji otresti se nasprotnika je nagonsko zakrilil z rokama, pri tem pa je Vanczaka nesrečno (zagotovo ne namerno, kaj šele zlobno) zadel po obrazu.

Sloviti Merk v nasprotju s svojim slovesom zadeve ni najbolje videl, sicer bi se verjetno odločil zgolj za rumeni karton, tako pa je potegnil rdečega in neskončno nadarjenega Lionela ekspresno spravil na naslovnice. Prestrogo in verjetno tudi z željo vzgajati, to velja poudariti še enkrat. Šokiranega fanta pa je dogodek povsem strl.

Igrišče je zapustil poklapan, po tekmi pa so ga menda našli v slačilnici, ki je objokan sploh ni želel zapustiti. »Naredil sem si sramoto. Nikoli več me ne bodo poklicali,« je po navedbah prič krivil zgolj sebe in trdno verjel v najbolj črnoglede scenarije. Je sploh treba poudariti, da se je motil in da so ga od tedaj klicali vedno?

Klicali so ga celo v teh dneh deset let pozneje, ko se je od reprezentančnega dogajanja želel nekoliko odpočiti. Toda čeprav bi to lahko bila zgodba o zelo slabem začetku in povsem drugačnem nadaljevanju, se mnogi Argentinci s tem nikakor ne strinjajo. Četudi je Messi postal najboljši nogometaš na svetu in je z Barcelono spisal neponovljiva poglavja, so v njegovi domovini mnenja, da je bila ekspresna izključitev začetek reprezentančnega prekletstva, ki po njihovem traja še danes.

Saj veste, najboljši med najboljšimi z Argentino ni osvojil še ničesar, po nekaterih ocenah je zanjo vedno igral slabše kot za Barcelono, nazadnje pa je sodržavljane razočaral v finalu lanskega svetovnega in letošnjega južnoameriškega prvenstva.