"Če koga, potem bi njega ugriznil tudi jaz," so napol za šalo, napol zares nekateri komentirali že na stadionu v Natalu, kjer se je vse skupaj zgodilo, podoben pogled pa se je z enega od prizorišč svetovnega prvenstva v Braziliji hitro razširil po celotnem nogometnem svetu. Nedopusten pogled, naj se razumemo, nogometašev pač ni mogoče deliti na take, ki jih Suarez ne sme ugrizniti, in na take, pri katerih je to sramotno obnašanje mogoče tolerirati. Toda ob vsej nedopustnosti tega sveta je bilo zadevo vsaj na šaljivi ravni vsekakor mogoče razumeti oziroma je bilo mogoče razumeti, kaj so avtorji domislice želeli povedati.
Chiellini je bil namreč na tisti tekmi pač Chiellini oziroma je bil v vročem neposrednem boju za napredovanje v izločilne boje brazilskega mundijala to v še nekoliko večji meri kot po navadi. Kar pomeni, da je nasprotnim napadalcem za ovratnik dihal na meji (morda včasih tudi malce čez njo) sprejemljivega, uporabljal številna skrita umazana orožja, cilj upravičeval s številnimi nepriljubljenimi (in obsojanja vrednimi) sredstvi ter se pri tem po svoji stari navadi tudi obnašal vse prej kot všečno. Skoraj za ugrizniti, bi rekli, če se še enkrat spomnimo šal, pri čemer pa moramo še enkrat poudariti neizpodbitno nesprejemljivost vsega obsojanja vrednega Urugvajčevega dejanja.
Brez kančka šale pa je šlo za dejanja nogometaša, ki resnično ves čas igra na meji (včasih nedvomno tudi malce čez njo) provokacije, se zateka k širokemu repertoarju vse prej kot splošno sprejemljivih prijemov in je od všečnosti pogosto oddaljen tako zelo, kot je sploh mogoče biti. Celo navijači italijanske reprezentance so lanskega junija priznali, da je Chielliniju težko biti brez zadržkov naklonjen, kaj šele da bi ga človek vzljubil. Neke vsesplošne priljubljenosti, ki ne bi vsebovala besedic "ampak" in "toda", pa ne uživa niti med privrženci svojega dolgoletnega kluba Juventusa. Torej ekipe, pri kateri je na položaju srednjega branilca nezamenljiv in s katero bo v sobotnem finalu najbolj prestižnega klubskega tekmovanja na svetu skušal priti do prvega evropskega naslova stare dame po zdaj že kar daljnem letu 1996.
V Italiji pravijo, da Barcelone na domači sceni ni uspel ustaviti sloviti madridski BBC, kot pravijo izjemni napadalni trojici, sestavljeni iz Garetha Bala, Karima Benzemaja in Cristiana Ronalda. Ob tem pa ponujajo možnost, da bi mogočno zasedbo ponosa Katalonije ustavil torinski BBC, kot so priložnostno poimenovali obrambno formacijo stare dame, sestavljeno iz legendarnega Gianluigija Buffona na vratih, še enega italijanskega reprezentanta Leonarda Bonuccija na sredini obrambe in ob njem glavnega junaka pričujoče zgodbe Chiellinija. Če se je Real zanašal na ofenzivo, se bo Juventus logično zanesel na nekaj povsem drug(ačn)ega; navsezadnje je s tudi (ali predvsem) s temi aduti v polfinalu lige prvakov zaustavil prav kraljevi klub.
Temu primerna je tudi razlika med enim in drugim C-jem, pa čeprav bi se našel marsikdo, ki bi velikega portugalskega zvezdnika belega baleta označil za enako arogantnega in na splošno antipatičnega. Cristiano se vendarle lahko pohvali z velikansko bazo oboževalk in oboževalcev, o čemer Chiellini iz več razlogov lahko le sanja. Predvsem pa se eden najboljših nogometašev našega časa poslužuje povsem drugačnih nogometnih prijemov kot s talentom in ustvarjalnostjo močno omejeni srednji branilec.
Slednje smo spoznali tako v Natalu kot na številnih drugih tekmah, je pa veliko vprašanje, ali niso natanko tisto, kar lahko Juventusu v boju z Barcelono prinese zelo veliko, če ne celo največ. Chiellini je bojevnik brez milosti in z zelo posebno osebnostjo, ki komaj čaka ponovno srečanje s Suarezom in ki še bolj kot to ne misli ostati dolžan nesporno najboljšemu nogometašu tega trenutka Lionelu Messiju.
"Seveda sem videl njegov zadetek proti Athleticu, a naj vam zagotovim, da ga v Italiji zagotovo ne bi dosegel," je Giorgio že poslal prvo zelo jasno sporočilo argentinskemu zvezdniku in z njim tudi nedvoumno napovedal, kako se namerava lotiti zadev na berlinskem olimpijskem stadionu. Pri čemer nogometaš, ki svoji igri primerno pogosto nastopa s povito glavo, zagotovo ne bo daleč od nekakšnega predhodnika Marca Materazzija in od njegovega nastopa na isti zelenici pred skoraj natanko devetimi leti. Nastopa, ki je ob živce spravil velikega Zinedina Zidana, a Italiji vendarle prinesel naslov svetovne prvakinje.
Brez kančka šale pa je šlo za dejanja nogometaša, ki resnično ves čas igra na meji (včasih nedvomno tudi malce čez njo) provokacije, se zateka k širokemu repertoarju vse prej kot splošno sprejemljivih prijemov in je od všečnosti pogosto oddaljen tako zelo, kot je sploh mogoče biti. Celo navijači italijanske reprezentance so lanskega junija priznali, da je Chielliniju težko biti brez zadržkov naklonjen, kaj šele da bi ga človek vzljubil. Neke vsesplošne priljubljenosti, ki ne bi vsebovala besedic "ampak" in "toda", pa ne uživa niti med privrženci svojega dolgoletnega kluba Juventusa. Torej ekipe, pri kateri je na položaju srednjega branilca nezamenljiv in s katero bo v sobotnem finalu najbolj prestižnega klubskega tekmovanja na svetu skušal priti do prvega evropskega naslova stare dame po zdaj že kar daljnem letu 1996.
V Italiji pravijo, da Barcelone na domači sceni ni uspel ustaviti sloviti madridski BBC, kot pravijo izjemni napadalni trojici, sestavljeni iz Garetha Bala, Karima Benzemaja in Cristiana Ronalda. Ob tem pa ponujajo možnost, da bi mogočno zasedbo ponosa Katalonije ustavil torinski BBC, kot so priložnostno poimenovali obrambno formacijo stare dame, sestavljeno iz legendarnega Gianluigija Buffona na vratih, še enega italijanskega reprezentanta Leonarda Bonuccija na sredini obrambe in ob njem glavnega junaka pričujoče zgodbe Chiellinija. Če se je Real zanašal na ofenzivo, se bo Juventus logično zanesel na nekaj povsem drug(ačn)ega; navsezadnje je s tudi (ali predvsem) s temi aduti v polfinalu lige prvakov zaustavil prav kraljevi klub.
Temu primerna je tudi razlika med enim in drugim C-jem, pa čeprav bi se našel marsikdo, ki bi velikega portugalskega zvezdnika belega baleta označil za enako arogantnega in na splošno antipatičnega. Cristiano se vendarle lahko pohvali z velikansko bazo oboževalk in oboževalcev, o čemer Chiellini iz več razlogov lahko le sanja. Predvsem pa se eden najboljših nogometašev našega časa poslužuje povsem drugačnih nogometnih prijemov kot s talentom in ustvarjalnostjo močno omejeni srednji branilec.
Slednje smo spoznali tako v Natalu kot na številnih drugih tekmah, je pa veliko vprašanje, ali niso natanko tisto, kar lahko Juventusu v boju z Barcelono prinese zelo veliko, če ne celo največ. Chiellini je bojevnik brez milosti in z zelo posebno osebnostjo, ki komaj čaka ponovno srečanje s Suarezom in ki še bolj kot to ne misli ostati dolžan nesporno najboljšemu nogometašu tega trenutka Lionelu Messiju.
"Seveda sem videl njegov zadetek proti Athleticu, a naj vam zagotovim, da ga v Italiji zagotovo ne bi dosegel," je Giorgio že poslal prvo zelo jasno sporočilo argentinskemu zvezdniku in z njim tudi nedvoumno napovedal, kako se namerava lotiti zadev na berlinskem olimpijskem stadionu. Pri čemer nogometaš, ki svoji igri primerno pogosto nastopa s povito glavo, zagotovo ne bo daleč od nekakšnega predhodnika Marca Materazzija in od njegovega nastopa na isti zelenici pred skoraj natanko devetimi leti. Nastopa, ki je ob živce spravil velikega Zinedina Zidana, a Italiji vendarle prinesel naslov svetovne prvakinje.
