Toda ko so se glave počasi začele ohlajati in ko so se že začele risati smernice, ki naj bi jim v prihodnje sledila Olimpija, veselje ni bilo več edino prisotno čustvo. Pojavil se je namreč tudi dvom, ki je vsekakor razumljiv in hkrati logičen. Da se Rastoder poslavlja, je namreč v tem trenutku edino dejstvo, ki drži kot pribito. Vse ostalo pa ostaja zavito v meglo skrivnosti. Kažejo se zgolj nejasni obrisi, nad katerimi pa številni na prvi pogled niso navdušeni.
Da je po začetnem optimizmu že napočila določena mera pesimizma, je logično. Navijači Olimpije so pač po naravi nezaupljivi, kar je glede na zadnjih 20 let povsem razumljivo.
Pet Rastoderjevih let na čelu Olimpije bo šlo hitro v pozabo. Bogati poslovnež s tropskim sadjem, ki med zeleno-bele tako ali tako ni prišel povsem po lastni želji, je v vlogi čisto pravega samodržca in hkrati popolnega nogometnega laika narobe storil vse, kar se je sploh dalo.
Skoraj nemogoče bi bilo izpostaviti karkoli pozitivnega. Olimpija je bila pod njegovim vodstvom klub brez vizije. Posledično so se zaposleni menjali kot po tekočem traku. Trenerjev je bilo v tem obdobju kar deset, zeleno-beli so imeli tri različne športne direktorje, nemalo poslovnih direktorjev in tudi ostale klubske funkcije so zaposlenim ponujale razmajane stolčke, na katerih je bilo skoraj nemogoče sedeti dlje kot le kratko obdobje. Olimpija je v tem času zamenjala tudi kar nekaj garnitur nogometašev, praktično vsi pa so klub zapustili z grenkim priokusom.
Pozneje ga ni bilo junaka, ki bi znal povedati karkoli lepega o svojem nekdanjem šefu, bili so celo takšni, ki so plačevali iz lastnega žepa, da so se lahko znebili njegovega neprijetnega objema. Kot da to ne bi bilo dovolj, se je Rastoder sporekel še z navijači in se tako spustil v bitko, ki jo je na dolgi rok težko dobiti. In dejansko jo je izgubil. Nepremišljene in prenagle poteze so ga v navezi z impulzivnostjo pripeljale na rob prepada in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo zgrmel vanj.
Čeprav mu gre priznati, da je s svojim finančnim vložkom Olimpiji pomagal preživeti, pa je bil davek, ki ga je morala slednja plačati za to, gromozanski. Danes v Stožicah domuje klub z domala povsem načetim ugledom. Rastoder je za sabo pustil vsesplošno razdejanje, ki ga ne bo lahko pospraviti. Predvsem pa bo treba klub urediti na vseh ravneh.
Članska ekipa je napačno selekcionirana, strokovno vodstvo je podhranjeno, mladinski pogon zanemarjen. Nogometaši nimajo kje trenirati, nimajo se kje preoblačiti, ko se jim kaj zgodi, so prepuščeni samemu sebi. Če bi Rastoder nadaljeval svoje uničevanje Olimpije, bi kmalu prišel trenutek, ko bi se slednja sesedla sama vase. Naredil je preprosto preveč škode, da bi ta nogometni spaček še lahko obstajal.
Rastoder je torej odšel, toda zdaj se poraja gromozansko vprašanje – kako naprej? S kom, dvomov ni več. Skozi vhodna vrata stopa srbska bratovščina, kar samo po sebi ni nič slabega. Toda žal so med člani te bratovščine tudi takšni, ki se ne morejo pohvaliti z ravno neomadeževanim slovesom. Medtem ko je bodoči predsednik Milan Mandarić spisal že kar nekaj uspešnih nogometnih zgodb, je novi generalni direktor Ranko Stojić čisto pravi enfant terrible srbskega brcanja žoge.
Številni zapisi na svetovnem spletu ga rišejo v luči, ki mu ne more biti v ponos, čeprav je hkrati res, da je v preteklosti uspešno sodeloval z nemalo znanimi nogometaši. Marsikomu je sporno tudi to, da je v Olimpijo prišel kot lastnik menedžerske agencije. Predvsem pa moti molk, v katerega so se zavili praktično vsi, ki so "pregnali" Rastoderja in prevzeli vajeti ljubljanskega kluba.
Vsestranski Ivan Simič, ki se skupaj s sinovoma prav tako ukvarja s prestopi nogometašev, ves čas poudarja, da je zgolj svetovalec, čeprav bi znal marsikdo povedati, da je bila njegova vloga pri prevzemu precej vplivnejša. Milan Mandarić je v preteklosti navrgel le nekaj vljudnostnih fraz, Stojić sploh še ni spregovoril. Kakšna je torej sploh njihova vizija? Kako nameravajo na noge spraviti shiranega konja?
Da je po začetnem optimizmu že napočila določena mera pesimizma, je logično. Navijači Olimpije so pač po naravi nezaupljivi, kar je glede na zadnjih 20 let povsem razumljivo. Prevečkrat so bili naplahtani, da bi lahko neznancu zaupali zgolj zaradi tega, ker je pregnal glavnega sovražnika. V njihovih očeh je Mandarić zgolj nekdo, ki predstavlja novo oblast. Če bo želel biti tudi osvoboditelj, kar zdaj (še) ni niti po naključju, pa se bo kakopak moral dokazati z dejanji.
Soditi dan pred večerom bi bilo nespametno. Novi ljudje bodo vsekakor dobili dovolj časa, da potrdijo svojo kredibilnost in pokažejo, kakšni so njihovi resnični nameni. Da dokažejo, ali so res prišli z iskreno željo, da Olimpijo vrnejo tja, kjer je nekoč davno tega že bila. A s cvetjem jih za zdaj nihče ne bo obmetaval. Nihče jim ne bo pred vhodna vrata v Stožice položil rdeče preproge.
Precej bolj pa jim bodo oziroma bomo gledali pod prste. In če se bo izkazalo, da so šli zmaji zgolj izpod dežja pod kap, se bo zgodba z uporom na tej naluknjani barki ponovila. Če seveda ne bo prepozno. Olimpija je že tako ali tako priključena na aparate, ki jo ohranjajo pri življenju. Še ena napačna poteza in …
