Nekaj težav mu povzroča rahla poškodba s finalnega srečanja španskega pokala, pri čemer pa si ne nogometaš ne njegov klub črnega scenarija preprosto ne znata predstavljati. Si ga tudi nočeta, pa ne le zaradi igralskih sposobnosti, ki jih dolgoletni španski reprezentant svoji ekipi lahko ponudi v danem trenutku.
Pravzaprav se je navijačem Barcelone ob novici o poškodbi pred očmi stemnilo celo v manjši meri zaradi neposrednega prispevka 31-letnika in v večji meri zaradi vsega, kar bi njegov nastop na sobotni tekmi leta pomenil na nekakšni simbolni ravni. Vedeti je namreč treba, da gre za nogometaša, ki je v zadnjem desetletju največjim finalnim tekmam dal skoraj edinstven prispevek in ki je postal znan tako po svojih izjemnih nastopih na teh srečanjih kot po statusu nekakšnega talismana, ki praktično zagotavlja zmage na najvišji ravni.
Manj znano je dejstvo, da je Iniesta svoj neverjetni finalni pohod začel že leta 2006, na katerega se Juventus sklicuje zaradi zmage italijanske izbrane vrste v berlinskem finalu svetovnega prvenstva, Barcelona pa po neki drugi poti. Ponos Katalonije je veliki finale lige prvakov tedaj igral po celi večnosti, v Parizu je v boju z Arsenalom zaostajal po prvem polčasu in takratni trener Frank Rijakard se je med odmorom odločil na igrišče poslati ravno še ne najbolj uveljavljenega velikega talenta.
Šele 19-letni Lionel Messi je tedaj zaradi poškodbe manjkal, Xavi še ni bil Xavi, kot smo ga poznali pozneje, in je vso tekmo presedel na klopi, takrat 22-letni Iniesta pa je dobil svojo priložnost in jo zgrabil z obema rokama. Še brez "svoje" številke 8 (nosil je dres s številko 24) je odigral zelo dobro, svoji ekipi pomagal do preobrata in do težko pričakovanega evropskega naslova ter v mozaik izjemnih uspehov postavil prvi kamen.
Kar zadeva finalne obračune v ligi prvakov, sta vam naslednja dva zagotovo še precej bolj znana. Potem ko je v 93. minuti povratne polfinalne tekme na Stamford Bridgeu s sanjskim zadetkom nepozabno izločil Chelsea, je bil Iniesta leta 2009 tudi eden najboljših posameznikov ob rimski zmagi nad Manchester Unitedom. Tako kot je bil eden najboljših dve leti pozneje proti istemu nasprotniku, ko je zaključno srečanje najbolj prestižnega klubskega tekmovanja odigral v Londonu in ko je Barca prav tako prišla do naslova.
A ne gre le za ligo prvakov. Kje neki, liga prvakov je zgolj polovica zgodbe o finalnih udejstvovanjih človeka, ki je bil pomemben člen udarne enajsterice na zaključnem srečanju evropskega prvenstva na Dunaju leta 2008 in tudi na zaključnem srečanju v Kijevu leta 2012, ko je španska izbrana vrsta naslov najboljše na stari celini ubranila. Kaj pa vmesno svetovno prvenstvo v Južni Afriki? Glede na to, da govorimo o strelcu zmagovitega zadetka v podaljških johannesburškega obračuna z Nizozemsko, je to vprašanje skoraj odveč.
A TUDI ZARADI ZAVIDLJIVE RAVNI
Naj vam pomagamo sešteti: šest finalov na najvišji ravni (resnično najvišji, že tiste nekoliko nižje ne štejemo) v devetih letih, enajst odigranih polčasov in šest naslovov v pričakovanju letošnjega sedmega finala ter sedmega naslova. Vam je zdaj jasno, zakaj privrženci Barcelone o berlinski finalni tekmi brez Iniestovega nastopa nočejo niti slišati? Verjetno bi ga, če le malce pretiravamo, želeli imeti na igrišču, tudi če bi tam stal kot nekakšen totem za srečo in se zaradi poškodbe ne bi mogel najbolje premikati.
Še toliko bolj pa ga želijo videti, ker so prepričani, da lahko tudi tokrat odigra pomembno vlogo na poti do zmage. Resda po nekem splošnem vtisu to ni več Iniesta iz let 2010 in 2011, pa tudi 2012, ko mu na njegovem igralnem položaju na svetu ni bilo para. Toda po precej slabših lanski sezoni in delu letošnjega tekmovalnega obdobja je Andres dosegel raven, ki je vsega zavidanja vredna in ki Barceloni prinaša še precej več kot zgolj simbolno neporaženost na največjih tekmah.
Vezist je izjemno odigral odločilni prvenstveni derbi z Realom, odličen je bil v polfinalu lige prvakov proti Bayernu in vsaj nekaj podobnega navijači od njega pričakujejo tudi v soboto na olimpijskem stadionu v Berlinu. Zaradi česar so toliko bolj zadovoljni ob dejstvu, da tudi klub in nogometaš o odsotnosti niti ne razmišljata oziroma obljubljata 31-letnikov nastop.
Četudi bi ponedeljkov pregled pokazal fizično poškodbo v pravem pomenu te besede, bi zdravniška služba naredila vse, Iniesta pa bi po vsej verjetnosti stisnil zobe. Ker udarec ni pustil dejanskih posledic na kosti, mišici ali vezeh, pa so stvari tako ali tako jasne. "Bolelo me je, zato sem odšel iz igre, toda že tedaj sem vedel, da moje berlinsko udejstvovanje ni pod resnejšim vprašajem," Andres pravi v zvezi s sobotnim dogodkom in dodaja: "Že pred pregledom nisem niti v enem trenutku pomislil na to, da ne bi mogel igrati finala lige prvakov. Torej mi verjetno ni treba pojasnjevati, ali o čem takem razmišljam zdaj." Ne, verjetno res ni treba.
Iniesta je včeraj sicer treniral v telovadnici in si s soigralci ni delil igrišča, toda v soboto si ga skoraj zanesljivo bo. In glede na izkušnje iz preteklosti se pri Juventusu zaradi tega zagotovo počutijo slabše, kot bi se v primeru, da bi v katalonski zvezni vrsti zaigral nekdo drug.
