Gotovo se ga spomnite. Kot se gotovo spomnite tudi vprašanja, ali je Pep res edinstven mojster svojega poklica ali zgolj človek na pravem mestu ob pravem času. Je mogoče, da danes poznamo odgovora in da Kataloncu ne bi bila niti malo všeč?
V zgolj štirih letih je postal najuspešnejši trener enega največjih svetovnih klubov, obveljal je za izumitelja najbolj rušilnega sistema igre v nogometni zgodovini. V prenesenem pomenu so o njem, njegovem delu in njegovih metodah pisali epe, dejansko so nastajali kilometri novinarskih traktatov in visoke skladovnice knjig.
V najkrajšem mogočem času je Guardiola postal mit in legenda, postal je trenerski vsemogočnež, čigar moštvo je mogoče premagati zgolj s fanatičnim alternativnim pristopom na meji prevare. Njegovi največji oboževalci so mu pripisovali vse mogoče zasluge za vse mogoče in nemogoče dosežke, velik del svetovne nogometne javnosti in medijev je takim ocenam v veliki meri sledil.
A vendar so obstajali zadržki, obstajala so vprašanja. Nogometna logika je govorila, da je dokončno sodbo o nekem strokovnjaku nemogoče izreči na podlagi njegovega dela v zgolj enem, skoraj laboratorijskem okolju in z zgolj eno, skoraj nespremenjeno ekipo. Sploh ob dejstvih, za kakšno ekipo je šlo in kakšni posamezniki so v njej igrali. V veliki meri so jo tvorili člani španske izbrane vrste, ki je v tistih letih z dvema povsem drugima trenerjema rušila vse pred seboj in kot edina v zgodovini slavila na treh zaporednih velikih tekmovanjih. Pozor, na prvem celo, še preden je Guardiola vodil člansko ekipo Barcelone na katerikoli tekmi.
In potem je bil tu še nekdo z imenom Lionel Messi. Prav mogoče je, da bi mu kakšen trener tako osrednjo vlogo v moštvu namenil kakšno sezono pozneje, toda ves čas je bil prisoten dvom, da bi Leo pod kakšnim drugim vodstvom zrasel v kaj slabšega, kaj manj rušilnega in kaj manj uspešnega nogometaša. V šali je tedaj marsikdo dejal, da bi tako moštvo z igralci v taki formi lahko podobno uspešno vodil vsakdo. Čeprav to nikakor ne drži, pa se ni bilo mogoče znebiti občutka, da bi serijske lovorike s tisto ekipo osvajalo veliko število vsaj približno resnih strokovnjakov.
Tako kot se ni bilo mogoče znebiti občutka, da odlična podoba številnih nogometašev, ki jih je Barcelona tedaj vključevala v ekipo in so bili takoj videti kot bodoči fenomeni, ni posledica Guardiolovih čudodelnih sposobnosti, temveč ponovno obkroženosti z igralci, ob katerih šolan nogometaš s povprečnim talentom preprosto ni mogel kazati slabe podobe. Saj veste, na misel najprej pridejo skoraj izginuli Pedro Rodriguez in nadalje Isaac Cuenca, Cristian Tello ter navsezadnje tudi Thiago Alcantara.
0:8 ISTEGA (OBIČAJNEGA?) TRENERJA
Slednji je dodatno zanimiv, ker si ga je Pep pripeljal k Bayernu, na čigar klop je sedel natanko leto dni po odhodu iz Barcelone in kamor je s seboj poleg neskončnega ugleda prinesel tudi vsa vprašanja, pomisleke ter dvome. Nogometni svet je imel na voljo leto dni za ugibanje, kam se bo namenil Guardiola ter kako uspešen bo v novem okolju, in v tem času je vse teorije izdelal do potankosti.
Bavarski velikan se je pri tem marsikomu zdel zelo varna izbira, zlobni jeziki bi rekli celo strahopetna. Ob rahlem zatonu nekaterih Barcinih nadnaravnih posameznikov, ki ga je spet mogoče pripisati bodisi Pepovemu odhodu bodisi zobu časa in spletu okoliščin, je Bayern v pričakovanju Katalončevega prihoda postal najmočnejša evropska ekipa.
Guardiola je v roke dobil več kot zasluženega evropskega prvaka in lastnika trojne krone, za nameček ga je s skoraj neomejenim proračunom dodatno okrepil in si postlal posteljo, v kateri polom večjih razsežnosti praktično ni bil mogoč. Povsem drugače kot pri Chelseaju ali Manchester Cityju, ki sta se zdela resna kandidata in pri katerih je pot od osvajanja lovorik do vsesplošne kalvarije zelo kratka.
Guardiola je v tem pogledu zacepetal na mestu. Kdor je dvomil prej, je dvomil še naprej. Ljudi s prej izpostavljenimi zadržki preprosto ni bilo (in jih še vedno ni) mogoče prepričati, da naslov nemškega prvaka z aktualno Bayernovo zasedbo in v aktualnih razmerah v nemškem nogometu ni nekaj skoraj samoumevnega. Težko jih je celo prepričati, da ni nekaj najbolj normalnega, najbolj običajnega in vse prej kot presežnega uvrstitev v polfinale lige prvakov. In posledično jih je težko prepričati, da se Guardiola v novem okolju ni spravil v položaj, v katerem je njegove trenerske dosežke mogoče zares ocenjevati šele na tej točki.
Ni dvoma, tako razmišljanje se sprehaja po zelo tanki meji. Toda ne morete nas (da, že ves čas smo med temi ljudmi z zadržki) prepričati, da na tej meji ni čutiti močnega nagibanja na stran resnice. In če je tako, potem stvari (vsaj v naših očeh) postanejo malodane dramatično zanimive. Za Pepom so tri polfinalne tekme v vlogi trenerja Bayerna. Njegovo moštvo še ni doseglo zadetka, lanski dvojni obračun je izgubilo s skupnim izidom 0:5, po prvi polovici letošnjega je izid 0:3, pri čemer je bil Bayern vsakokrat izrazito skromnejši nasprotnik in bi jo brez najboljšega vratarja na svetu verjetno odnesel še slabše.
Kot rečeno, Pepova Barcelona ni bila nepremagljiva; ob dveh naslovih evropskega prvaka je dvakrat klonila ravno v polfinalu. Toda obakrat je šlo za maksimalno posrečeno gverilsko akcijo ekip, ki sta bili v izrazito podrejenem položaju in ki sta v prenesenem pomenu napredovali na meji škandala. Guardiolova Barca je vedno dominirala, Bayern z istim trenerjem na isti ravni počne vse kaj drugega. Morda zato, ker isti trener vendarle nima na voljo tako vesoljskih nogometašev in ker so ob malce slabših običajni – tudi Thiago – videti nič več kot običajni? Morda zato, ker je po tej logiki običajen tudi isti trener s skladovnico knjig? Spet sprehajanje po tanki meji, se strinjamo. A spet tudi (vsaj v naših očeh) močno nagibanje na stran resnice.
