In ob tem kakopak nimamo v mislih le rezultatov Olimpije. Ti so, kakršni so; niso najboljši, niso najslabši. So pa takšni, da nihče ne prekipeva od zadovoljstva. In tudi takšni, da si je Izet Rastoder kljub v teh tednih še nekoliko bolj natrpanemu urniku vzel kar nekaj časa, da je glavnim akterjem pojasnil, kaj si misli o delu, ki ga opravljajo.
Namesto da bi Olimpija v sredo izkoristila poraza Celja in Domžal ter se glavnima tekmecema za preboj v Evropo povsem približala, je na gostovanju v Velenju odpovedala in se podpisala pod boleč poraz z 0:2. Po stari navadi bi lahko dejali. Novejša zgodovina Olimpije nas pač uči, da se zmajem pravzaprav vsakič, ko bi lahko naredili nekaj pomembnega, zatresejo kolena. In klecnejo.
Če bi želeli našteti in opisati vse takšne primere, bi za to potrebovali nekaj strani v našem časniku. A ne bomo; ne nazadnje je vedno manj takšnih, ki jih to sploh še zanima. Skorajda neverjetno je, kako gromozanska apatija je zavladala med tistimi, ki si nekoč življenja brez Olimpije niso znali predstavljati. Danes med njimi še večni derbi ne vzbudi kaj prida zanimanja, ob porazih, kakršen je bil sredin v rudarskem mestu, pa večina zgolj skomigne z rameni in zavzdihne: "Nič novega torej."
Ob tem je zanimivo, da so se zeleno-beli na stadionu Ob jezeru ponujenega ustrašili, kljub temu da je pred vsega nekaj dnevi prišlo do sestanka, na katerem je dal Izet Rastoder jasno vedeti, kaj si misli o rezultatih članske ekipe in kaj zahteva od nje.
Na sestanku, ki je bil po naših informacijah zaključen šele po dveh urah, v katerih je več ali manj govorila le ena oseba (verjetno ni težko uganiti, kdo je to bil), je Rastoder izrazil svoje nezadovoljstvo in odločno poudaril, da bo sezona neuspešna tudi, če se bo Olimpija kot četrta v prvenstvu prebila v Evropo.
To sicer ni odvisno le od nje, takšen scenarij se bo uresničil le v primeru, da bodo Celjani v finalu pokala premagali Koper. Ampak tudi če se bo, tudi če si bo Olimpija šele kot četrta najboljša v državi zagotovila nastop v ligi Europa, to za Rastoderja ne bo razlog za zadovoljstvo.
Na sestanku, na katerem so bili sicer le športni direktor Mile Aćimović in člani strokovnega štaba, nogometaši pa ne, naj bi bogati poslovnež večkrat poudaril, da ga takšen način preboja v mednarodne vode preprosto ne zanima.
To seveda ne pomeni, da Olimpija ne bo zaigrala v Evropi, če se bo tja prebila; tega si preprosto ne more privoščiti. No, lahko pa ugibamo, kako bi se odzval Rastoder – morda tako, da igralci ne bi prejeli premij? Kdo ve …
JANKOVIĆ, STOŽICE, KOŠARKA?
Naj bi pa na omenjenem sestanku, do katerega je prišlo po porazu na večnem derbiju z Mariborom, Rastoder nič kolikokrat poudaril še nekaj: da od naslednje sezone pričakuje ne zgolj boljše, ampak dejansko občutno boljše rezultate.
Oziroma rezultate, ki bodo Olimpijo pripeljali do naslova državnega prvaka. To naj bi bil za naslednje tekmovalno leto glavni in v bistvu edini pravi cilj. V tej smeri naj bi se delalo čez poletje in temu primerna bo drastičnost sankcij, če se bo recimo že po nekaj tednih sezone 2015/16 izkazalo, da so cilji postavljeni previsoko.
Ob tem se seveda moramo vprašati naslednje: ali to pomeni, da Rastoder namerava vztrajati na čelu Olimpije? Ni skrivnost, da se Milan Mandarić še naprej zanima za prevzem Olimpije, toda to je le začetek govoric, zaradi katerih ljubljansko nogometno dogajanje spominja na začetku prispevka omenjeno telenovelo.
Namiguje se še marsikaj drugega. Da naj bi recimo za prihod Mandarića najmočneje lobiral ljubljanski župan Zoran Janković, ki od srbskega poslovneža pričakuje, da bo in uredil Olimpijo in zgradil center za trening ter dokončal kompleks v Stožicah.
Toda hkrati želi Rastoderja zadržati v ljubljanskem športu, omenja se celo njegovo selitev v svet košarke. Pa tudi to še ni vse; bojda se načrt zapleta, ker Rastoder noče popustiti pri nekaterih svojih zahtevah. Predvsem naj bi ga namreč motilo, da za Mandarićem (menda) stojijo nekateri obrazi, ki Rastoderju niso preveč po godu.
Skratka, na igrišču Olimpija niha po sistemu toplo-hladno, v ozadju pa se očitno plete čisto pravi gordijski vozel. Vprašanje je le, kdo ga bo presekal. In na kakšen način.
