Če se je takoj po žrebu govorilo, da bomo na dvoboju med Katalonci in Bavarci spremljali napadalen, atraktiven nogomet, poln priložnosti, so bili mnogi prepričani, da bodo Torinčani in Madridčani prikazali veliko bolj šahovsko partijo.
S plesom kroglic v Nyonu so bili zadovoljni v obeh taborih. Pri Juventusu, ki je pred polfinalom veljal za daleč najbolj skromnega nasprotnika, so vedeli, da bodo, kogarkoli jim bo žreb namenil, v vlogi popolnega avtsajderja, a hkrati so bili prepričani, da jim slog igre Reala – in ne nazadnje tudi njihova forma – še najbolj odgovarja. Jasno, preostali trije klubi pa so imeli samo eno željo – da bi jim Gianni Infantino za nasprotnika namenil črno-belo ekipo iz Torina. Sreča je bila zaveznica Reala, ki je tako kar naenkrat postal največji favorit za prvo vstopnico za Berlin.
V Italijo so odpotovali samozavestni, z željo, da bi že na prvi tekmi rešili vprašanje končnega zmagovalca. Svojo računico pa so kajpak imeli tudi pri stari dami. Pred prvim obračunom so mnogi strokovnjaki napovedovali, da se bodo nogometaši Juventusa favoriziranega nasprotnika lotili na tipično italijanski način. Da bodo nekako poskušali kopirati slog igre Atletica, in da se bodo z galaktiki predvsem "stepli".
Pričakovali smo izrazito obrambno naravnano taktiko prekaljenega trenerskega mačka Massimiliana Allegrija, Juventus, ki bo svoje priložnosti iskal predvsem iz protinapadov in Real, ki bo narekoval tempo igre in ki bo večino časa napadal. Prav zaradi takšnih napovedi tako strokovnjakov kot laične nogometne javnosti, so bili le redki, ki so na prvi polfinalni tekmi najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja pričakovali nogometno poslastico.
A tokrat je imela manjšina prav. Dvoboj Juventusa in Real Madrida je zagotovo zadovoljil še tako petične okuse nogometnih sladokuscev. Od prvega sodnikovega žvižga glavnega sodnika Martina Atkinsona ni bilo ne duha ne sluha o obrambni igri Juventusa, niti o kakršnem koli "pretepanju".
Črno-beli so se svojega nasprotnika lotili pogumno, brez kakršnih koli kalkulacij. Napadli so od prve minute in že v 9. minuti so se veselili vodstva. Kot se to v nogometu rado zgodi, je zadel prav nogometaš, ki so ga le nekaj mesecev pred tem Madridčani spustili iz svojih krempljev.
Ker mu niso mogli zagotoviti resnejše minutaže in ker je vedel, da je obsojen le na drobtinice ter da bo prvo enajsterico videl le v primeru poškodbe nezamenljivega Karima Benzemaja, se je Alvaro Morata odločil, da zapusti svoj (skoraj) matični klub in srečo poišče drugje. Odšel je v Torino, kjer se je prvih nekaj mesecev še lovil, nato pa je postal izredno pomemben člen začetne enajsterice črno-belih. Zabil je nekaj pomembnih zadetkov, najpomembnejšega pa je zagotovo prispeval včeraj.
Po strelu njegovega partnerja v napadu, s katerim se fantastično ujameta, Carlosa Teveza in obrambi Ikerja Casillasa, se je – to kar je tudi njegova glavna odlika – znašel na pravem mestu ob pravem trenutku in okroglo usnje potisnil v mrežo. Za vodstvo Juventusa in osebno zadoščenje, čeprav se – kot je bilo za pričakovati – zadetka ni veselil.
Tudi po vodstvu Juventusa ni bilo ne duha ne sluha o kakšni obrambni igri črno-belih, še naprej so igrali v svojem ritmu, pogumno, napadalno. In verjetno jih je prav takšna igra stala vodstva. Znano je, da so nogometaši Reala najnevarnejši, ko jim nasprotnik pusti veliko prostora, in stara dama je v obrambi puščala zares preveč prostora. To je znal kaznovati Cristiano Ronaldo, ki je zadel po lepi podaji Jamesa Rodrigueza. Ne preveč bleščečo igro v obrambi Juventusa bi kaj lahko kaznoval tudi Kolumbijec, toda iz odlične priložnosti je je z glavo stresel samo prečko.
Če smo pričakovali, da bo v drugem polčasu Massimiliano Allegri le uspel umiriti svoje varovance, da jim bo ukazal nekoliko bolj obrambno taktiko, se je zgodilo prav obratno. Juventus je še naprej igral napadalno, in v 58. minuti je bil nagrajen. Po odvzeti žogi je v bliskovit napad stekel Carlos Tevez, pretekel 30, 40, 50 in več metrov, prišel v kazenski prostor, nato pa ga je povsem brez potrebe in z zelo neumnim prekrškom zaustavil Dani Carvajal.
Martin Atkinson je pokazal na belo točko, ki jo je Tevez izvedel kar sam. Casillasa je poslal v eno stran, žogo v drugo in svojemu moštvu priigral prednost pred povratnim dvobojem v Madridu. Tudi Real pa s končnim izidom ne more biti nezadovoljen, še posebej, ker je imel Fernando Llorente tik pred koncem dvoboja priložnost, da bi v špansko prestolnico odšel s še bolj oprijemljivo prednostjo.
