Real je Atletico premagal, ko je bila kraljeva zasedba najbolj oslabljena, ko je bila pod največjim pritiskom in ko je bilo na drugi strani najbolj pomembno. Rdeče-beli imajo dve zmagi v državnem prvenstvu, a glede na stanje na lestvici se zdi, da zanje ne bosta igrali nobene vloge. Tudi v pokalu so, kot se je izkazalo, bolj naredili škodo mestnemu tekmecu kot kaj posebnega prinesli sebi, pravzaprav so jim tri zmage in trije remiji na prvih šestih srečanji z mestnim tekmecem v tej sezoni prinesli le naslov v precej nepomembnem domačem superpokalu. Pa ne samo to, več od tega jim ni prinesel niti četrti remi, ki je pomenil, da je Real brez zmage nad rivalom ostal tudi na sedmi tekmi. Na koncu sezone bo mogoče razpravljati, kaj je beli balet ob vsem tem izgubil, je pa kristalno jasno, da je na najpomembnejši tekmi v najpomembnejšem trenutku ogromno dobil.
"Zelo sem ponosen na ekipo, ki je še vedno sposobna tekmovati na najvišji ravni in biti konkurenčna največjim. Ponovno smo dokazali, da lanska sezona ni bila naključna, in kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo izključitve Arde Turana," poudarja trener Atletica Diego Simeone.
Resnično mu ni bilo lahko, po omenjenih sedmih razpletih in ob vseh poškodbah je imel na plečih težko breme, toda uspel ga je prinesti do cilja in se kot aktualni evropski prvak (jasno, s finalno zmago prav na račun Atletica) prebiti v letošnji polfinale. Ob tem pa je neizpodbitno dejstvo, da je branilcem naslova uspelo, ker so bili boljše moštvo. Pozabite predhodna srečanja, pozabite celo prvenstveni polom izpred dveh mesecev, v 180 minutah na najbolj globalnem odru klubskega nogometa je bil Real ekipa, ki si je po vseh kriterijih zaslužila celo več od minimalnih 1:0 v skupnem seštevku. Atletico je še vedno čvrst, Atletico je še vedno borben, Atletico je še vedno neugoden. Toda že prej se ni bilo mogoče znebiti občutka, da njegova letošnja zasedba zaostaja za lansko, zdaj pa je ta občutek še toliko močnejši.
Rdeče-beli niso bili daleč od tega, da bi jim uspelo dve tekmi odigrati z izidom 0:0 in poskusiti svojo srečo pri loteriji streljanja z enajstih metrov. Pravzaprav so bili zelo blizu in prav mogoče je, da bi jim uspelo, če ne bi bilo prestroge izključitve Arde Turana. Ne škandalozne, da ne bo kake nepotrebne drame, vsekakor pa prestroge oziroma take, ki je s svojim obstojem dvignila neprimerno več prahu, kot bi ga z neobstojem. A naj je bil še tako blizu in naj je občutek, da bi mu brez izključitve uspelo, še tako močan, zelo težko si je zaslužiti polfinale lige prvakov brez prave priložnosti na dveh tekmah. Atletico si je v tem pogledu priigral resnično zelo malo, neizpodbitna stran enačbe pravi, da celo precej premalo. Sploh ob dejstvu, da je bila njegova borbena obramba vse prej kot neprebojna in da ga je tako na prvi kot na povratni tekmi reševala gola briljantnost slovenskega čuvaja mreže Jana Oblaka.
Na dveh tekmah več kot dovolj
"Proti Atleticu je izjemno težko igrati predvsem zato, ker je izjemno delovna ekipa, ki se fanatično brani. Ob tem pa sem prepričan, da smo na dveh tekmah pokazali več kot dovolj za to, da smo si zaslužili vnovično uvrstitev v polfinale lige prvakov," je dejal trener Reala Carlo Ancelotti.
Jasno, prav 22-letni Škofjeločan je razlog za to, da na sončni strani Alp ne moremo biti povsem nevtralni in da si bomo dvojni madridski derbi zapomnili dlje in v večji meri kot marsikdo drug marsikje drugje. V tem pogledu se na koncu sicer ni razpletlo sanjsko, kajti v očeh svetovne javnosti bi Oblaku in Sloveniji največ prinesel prav scenarij, po katerem bi Atletico zdržal do enajstmetrovk in bi se naš vratar izkazal tudi tam. V tem primeru bi tudi najširši krogi danes o Janu že govorili kot o enem najboljših evropskih posameznikov na tem specifičnem položaju. Kot poraženec je v tem pogledu deležen nekaj manj pozornosti in drugod po svetu ne more veljati za junaka, za kakršnega še vedno velja (in to upravičeno) v svoji domovini.
Toda hkrati ste lahko prepričani, da je Oblak vseeno pustil neizbrisen pečat tam, kjer je najbolj pomembno. Ne le na prvi tekmi, po kateri je poslušal vse tiste hvalospeve in po kateri je bil številka ena celotne španske nogometne scene, izjemno se je izkazal tudi na povratni. Obramba ob strelu Cristiana Ronalda v prvem polčasu je bila mojstrska, obramba ob strelu Javierja Hernandeza v drugem delu igre nezemeljska, hkrati pa mu ni mogoče pripisati niti drobca krivde za poznejši zadetek mehiškega napadalca, ki je bil posledica popolne kapitulacije gostujoče obrambe. In lahko ste prepričani, da vse to zelo dobro vedo pri Atleticu, da vse to zelo dobro vedo pri Realu in da vse to zelo dobro vedo vsi pomembni komentatorji in analitiki po vsej Evropi. Pa tudi predstavniki klubov, menedžerskih agencij, raznih nogometnih organizacij in na splošno vseh tistih, zaradi katerih so razsežnosti najbolj pomembne postranske stvari na svetu tako skrajno brezmejne.
