Resda je Jan Oblak že pozimi branil na dveh srečanjih Reala in Atletica, toda osmine finala španskega kraljevega pokala in četrtfinala lige prvakov ni mogoče primerjati niti v najhujših blodnjah. Čeprav sta bila tista dvoboja vsekakor globalna dogodka, bo skoraj zanesljiv Škofjeločanov nocojšnji nastop v konkurenci osmih najboljših ekip stare celine pomenil še neprimerno več.
Glede na videno v celotni lanski sezoni, je bil z zornega kota največjih madridskih klubov razplet tekmovalnega obdobja z oznako 2013/14 nekakšen paradoks. Vsaj manjši, če že ne popoln. Atletico je pod vodstvom taktičnega genija Diega Simeoneja in z ognjem svoje edinstvene borbenosti postal prototip ekipe za igro v dvokrožnih dvobojih na izpadanje ali na posamičnih tekmah. Kot tak je tudi izjemno odigral lizbonski finale lige prvakov, a po spletu okoliščin in z veliko mero smole v sodniškem podaljšku prejel tisti izenačujoči zadetek, s katerim se je vse podrlo.
Na drugi strani pa je dolgo časa veljalo prepričanje, da rdeče-belim kljub navdušujoči podobi in statusu velike uspešnice manjka nekaj več kakovosti in surove moči najboljših posameznikov za to, da bi lahko zdržali na dolgih progah. Sploh na tako dolgi, kot jo z 38 krogi predstavlja špansko državno prvenstvo. A vendar je zasedba s stadiona Vicente Calderon zdržala. Pa ne samo to, v nasprotju s pričakovanji je zadnji krog dočakala v najboljšem položaju in odločitev o naslovu spremenila v neposreden obračun z Barcelono.
Torej ravno v tisto, kar ji je najbolj odgovarjalo in kar ji je prineslo tako nepričakovano, v očeh mnogih še vedno senzacionalno državno krono. Kako pa je vse to spremenilo pogled z vidika rdeče-belih na naslednjo, torej letošnjo sezono? Kot se za paradoks spodobi, ne prav veliko. Čeprav je bilo Atletico po novem že zaradi spoštovanja njegovega dosežka jemati zelo resno, ga v luči primere division nihče ni postavil kot enakovrednega kandidata za končno slavje. Real in Barcelona sta ostala Real in Barcelona. Z manjšo prednostjo in brez privilegija nedotakljivosti, a vendarle. Bilo je logično in bilo je prav. Kar navsezadnje dokazuje tudi pogled na prvenstveno lestvico, na kateri sta velikana odlepljena (manj kot v sezonah pred lansko, a vendarle) od branilca naslova.
Barca ima devet točk prednosti, Real jih ima sedem in resnično se zdi, da gre za realen odsev razlike med najvišjim kakovostnim razredom ter stopničko pod njim. Hkrati pa je bilo ves čas jasno, da bo Atletico ne glede na logične igralske spremembe ostal velikanski trn v peti vsakogar, s katerim se bo pomeril bodisi na izpadanje bodisi na posamičnem srečanju drugačnega značaja. In če kaj, potem ta predvidevanja potrjujejo obračuni zadnjih finalistov lige prvakov in današnjih nasprotnikov v mesecih od začetka aktualnega tekmovalnega obdobja.
Atletico resda zaostaja na prvenstveni lestvici in je pod črto skoraj osmih mesecev te sezone pustil opazno manjši pečat od mestnega tekmeca. Zato pa je slednji potegnil izrazito krajšo v dozdajšnjih neposrednih obračunih. In to kar šestih! Kot gotovo veste, Simeone je s svojo četo najprej dobil španski superpokal, nato izločil Real iz pokalnega tekmovanja, spotoma pa je dvakrat premagal kraljevi klub v domačem prvenstvu. Pri tem ni doživel poraza niti tedaj, ko bi si ga lahko privoščil, izstopajo pa tri zmage na treh tekmah pred domačimi navijači vključno z nedavno visoko ligaško.
Naj se razumemo, seveda je aktualne evropske prvake skorajda treba postaviti v vlogo favoritov za napredovanje v polfinale. Toda vsi ti podatki vključno z vtisom devetdesetih minut lizbonske finalne tekme nikakor niso mačji kašelj in to vlogo osvetljujejo povsem drugače, kot bi bila osvetljena v primeru srečanja Reala s katerokoli drugo realno manj kakovostno ekipo. Lahko ste prepričani, da se favoriziranemu belemu baletu tako na kolektivni kot na individualni ravni tresejo hlače, pa naj trener Carlo Ancelotti in njegovi varovanci rečejo (mnogi tudi dejansko so), karkoli hočejo. Vsemu temu primerno je Real eden tistih favoritov, ki mu stavnice najmanj zaupajo.
Povsem skladen je tudi nekakšen splošen vtis, ki je od pravega, zares trdnega pričakovanja napredovanja kraljevega kluba (kaj šele uspeha na današnjem gostovanju na drugi strani Madrida) oddaljen, kot je sploh mogoče. V Španiji tako ali tako, a tudi drugod po svetu, tako da morebiten podoben občutek, ki se je vzbudil v vas, nikakor ni povezan z vse večjo slovensko navezanostjo na Atletico oziroma vsaj na njegove uspehe. Je pa neizpodbitno dejstvo, da je Atletico, ki je bil že tako ali tako tudi na sončni strani Alp deležen številnih simpatij, v tej sezoni na tem področju izrazito pridobil.
Seveda že z odmevnim Oblakovim prestopom, kakršnih slovenski nogomet ni deležen ravno vsak dan in ki je bil kot najdražji vratarski v zgodovini španskega nogometa nekaj posebnega tudi v mnogo širšem merilu. Nato ravno s pokalnima obračunoma z Realom, v katerih je naš čuvaj mreže po nesrečnem poletju in mučni jeseni prvič zares zablestel, prvič resnično opozoril nase in tudi prišel do prvega velikega uspeha.
Zdaj pa še dodatno v zadnjih tednih, v katerih je ponujeno priložnost ob poškodbi do tedaj prvega vratarja Miguela Angela Moyaja zgrabil z obema rokama. Vsa nogometna Slovenija je zato včeraj strmela v Simeoneja, v njegov nastop na tiskovni konferenci in v odgovor na vprašanje, ali kljub kolegovemu okrevanju Jan za današnji globalni super spektakel ostaja številka ena.
In vsa nogometna Slovenija je zato okrog 17. ure zastala od navdušenja ob potrditvi iz ust argentinskega trenerskega guruja. Kot je bilo pričakovati, je Simeone kljub navezanosti na Moyaja dal prednost vročemu vratarju, ki se je v zadnjem času tako zelo izkazal in si je to nagrado tako zelo zaslužil pred povratnikom po poškodbi. S čimer je slovenski nogomet kajpak dobil eno največjih četrtfinalnih tekem lige prvakov vseh časov. Ob tem pa brez izzivanja usode napovedujemo, da bomo od jutranjega dvigovanja današnje temperature do najpoznejših odmevov naslednjih dni zraven. Če bo vse po sreči, se vam bomo ves preostanek tedna oglašali iz španske prestolnice, kar se za tako priložnost nedvomno spodobi.
