Vprašanje legendi, dilema vrednosti

Toda ko gre za zadnja leta njegovega delovanja pri Manchester Unitedu, ne moremo mimo madeža z imenom Paul Pogba. Torej mimo nogometaša, ki je z Old Trafforda odšel brezplačno in v dresu Juventusa postal eden najboljših evropskih nogometašev.

Stara dama je ponovno trdno v sedlu. Čeprav se je v jesenskem delu letošnje sezone večkrat zdelo, da ji je edina resna tekmica Roma bližje kot v zadnjih letih in da se sinovi volkulje bolj kot kadarkoli spogledujejo celo s skokom na vrh, pogled pod črto prve polovice prvenstva kaže drugačno sliko. Juve je na tej točki prišel do najvišje prednosti v letošnji sezoni, pet točk naskoka mu zagotavlja mirno nadaljevanje in ob dejstvu, da bo edini italijanski predstavnik v osmini finala lige prvakov, o njegovem statusu ne more biti niti najmanjšega dvoma.

Torinski črno-beli ostajajo največ, kar lahko obubožan italijanski nogomet ponudi v boju z bogatejšimi angleškimi, španskimi, nemškimi in francoskimi velikani; mnogi bi celo rekli, da Juventus v tem pogledu ostaja edin. V drobovju zasedbe iz prestolnice Piemonta pa se lahko ob bok najboljšim nogometašem iz pravkar omenjenih klubov postavi nekaj posameznikov, ki so vsaj eno stopničko nad igralci ostalih italijanskih ekip. Oziroma vsaj dve, ko gre za posameznika, ki v tem pogledu vendarle še dodatno izstopa in ki bi si ga kot edinega nogometaša z Apeninskega polotoka v svojih vrstah želela imeti vsaka ekipa.

Real? Brez razmišljanja. Barcelona? Kot bi trenil. PSG? Rajši kot kogarkoli drugega. Bayern? Tudi na to lahko stavite. Skratka, Paulu Pogbaju so resnično odprta vsa vrata, razlogi za to pa ne bi mogli biti bolj očitni in hkrati bolj navdušujoči. Pri zgolj 22 letih je francoski vezist resnično zrasel v enega največjih mojstrov na stari celini, pri čemer njegova vsestranskost morda celo prekaša vso konkurenco.

Potem ko je blestel že vso sezono, je ravno v zadnjih tednih ta vsestranskost še bolj izpostavljena, kaže pa se s kombinacijo atraktivnih zadetkov in asistenc, še bolj atraktivnih preigravanj, neutrudnega pokrivanja skorajda neskončnih kilometrov, fanatične borbenosti v obrambi in zavidanja vredne (sploh pri tej starosti in ob vse prej kot enostavnem karakterju) taktične discipline. Pri Juventusu in s tem v Italiji je Francoz resnično razred zase in le stežka bi našli posameznika, ki glavnih zaslug za pet točk prednosti ter s tem za nadaljevanje prevlade ne bi pripisal prav njemu.

Vse to pa poleg ostalega odpira dve zelo zanimivi razpravi. Eno smo izpostavili v uvodu in se dotika rdečih vragov z Old Trafforda, pri katerih je Pogba igral že v mladinskem pogonu in pri katerih je tudi prvič okusil slast članskega nogometa na najvišji ravni. Že tedaj je veljal za izjemnega talenta, že tedaj mu je marsikdo napovedoval kariero velikih razsežnosti, in če danes na eni strani pogledamo mladeničevo podobo, na drugi strani pa kronične težave Manchester Uniteda ravno v zvezni vrsti, je bolj kot karkoli drugega umestno zmajevanje z glavo.

Jasno, najbolj energično zmajujejo navijači rekorderja po številu naslovov angleškega prvaka, ki se še vedno sprašujejo, kaj, za vraga, je šlo narobe. Čeprav Fergusonu glede na njegove uspehe ne morejo ničesar zameriti, pa bi ga vendarle vprašali, zakaj ni v tem primeru ravnal drugače. Želijo si, da bi bil manj trmast in da bi poleti leta 2012 vsaj malce popustil ob sicer očitnem izsiljevanju tako nogometaša kot še posebej njegovega zastopnika, zloglasnega Italijana iz nizozemske picerije Mina Raiole.

Hotela sta mastno pogodbo in zagotovljene minute, škotski strateg ni želel obljubiti ničesar in upornika sta odšla tja, kjer sta obljube dobila. Za nameček je Pogba odšel brez odškodnine, poltretje leto pozneje pa je eden najdražjih nogometašev na evropskem trgu. Njegova cena naj bi znašala najmanj osemdeset milijonov evrov (nekateri govorijo celo o stotih) in predstavljajte si, za kakšno izgubo bi šlo, če bi ga v svojih vrstah hotel imeti prav Manchester United.

Tudi on je eden od tistih, ki se za fantastičnega Francoza zelo resno zanimajo, s tem pa pridemo do druge izpostavljene razprave. Namreč razprave o tem, ali je Paulova selitev v katerega od največjih klubov iz najmočnejših evropskih lig le vprašanje časa. Francoski zvezdnik tako v navijačih Juventusa kot v ljubiteljih italijanskega klubskega nogometa vzbuja veliko ponosa, a hkrati v vseh vzbuja tudi vsaj toliko strahu. Celo igralci malce manjšega formata so v zadnjih letih praktično brez izjeme zapuščali Italijo in marsikdo se ne more znebiti občutka, da se bo serie A tudi v tem primeru soočila s kruto realnostjo lastne vrednosti. In ostala brez nogometaša, kakršnim druge države že nekaj časa ponujajo (precej) več kot naša zahodna soseščina.