Vnaprej soditi seveda ni lepo, a krive so jasno izkušnje iz preteklosti. Medtem ko Makedonec Aleksandar Lazevski in Hrvat Stjepan Babić povsem sama odločata o tem, s kakšnimi črkami se bosta vpisala v zgodovino zeleno-belih, smo mi obudili spomin na pet tujih nogometašev, ki nikakor niso bili v skladu z nepisanim pravilom, da bi moral biti tujec vsaj za nekaj stopenj boljši od najboljšega domačega igralca.
MILAN PUROVIĆ
ČRNOGORSKA ZABLODA Z VELIKO ZAČETNICO
"Hočem pokazati, da sem prišel igrat resen nogomet. Nikogar ne podcenjujem. Le nekdo, ki ni normalen, lahko reče, da je slovenska liga slaba, saj se je Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo." Tako je leta 2010 ob prihodu v Ljubljano govoril Milan Purović.
Nekaj mesecev pozneje, ko je na sedmih tekmah zabil zgolj en gol, je odšel kot eden najslabših nakupov Olimpije vseh časov. K sreči ga Ljubljančani niso kupili, Sporting jim ga je le posodil. In tudi delno plačeval zajetno, kar 50.000 evrov visoko mesečno plačo. Črnogorec se je v Spodnji Šiški smešil iz tekme v tekmo. Grešil je, ko je bilo nemogoče grešiti, spotikal se je ob žogo in bil naravnost smešen.
Ko se je žvižgov naveličal, si je celo skočil v lase z enim od navijačev. Vrnil se ni nikdar več, zdaj pa je glavni simbol neuspešne ere, pod katero se je podpisal tedanji športni direktor Simon Sešlar.
VICENTE
KOT DA BI NA POTI POZABIL IGRATI NOGOMET
Ko je Olimpija leta 2012 Gorici (menda) odštela okoli 100 tisoč evrov za Brazilca po imenu Franklin William Vicente, je bila enotna misel javnosti naslednja: "To je res dober nakup."
Glede na to, kako všečen je bil napadalec v dresu Gorice, si je bilo nemogoče predstavljati, da bo v Ljubljani igral tako katastrofalno. Druga beseda dejansko ni umestna, Vicente, za katerega se je bojda zanimal tudi Maribor, je bil tako slab, kot da bi nekje na poti iz Nove Gorice do prestolnice pozabili igrati nogomet.
No, začetek je bil sicer obetaven: na uvodnih dveh prvoligaških tekmah v zeleno-belem dresu se je dvakrat vpisal med strelce. Nato pa je poniknil s svetlobno hitrostjo. Olimpija je z nakupom tega 25-letnika denar vrgla skozi okno, če se je športni direktor Mile Aćimović zaradi tega moral zagovarjati pri Izetu Rastoderju, to res ne bi bilo presenečenje.
FERNANDO DE ABREU
ZANIMIV ŽIVLJENJEPIS, MLAČNA REALNOST
Še preden je športni direktor postal Mile Aćimović, je to vlogo nekaj časa opravljal Simon Sešlar. Celjanova naloga ni bila lahka, saj je moral skorajda na novo sestaviti ekipo, potem ko so klub po famoznem sporu ob koncu drugoligaške pustolovščine zapustili številni.
Vrzeli je poskušal zapolniti tudi z nekaterimi tujci, tedaj so recimo v Ljubljano prišli kar trije Brazilci. Eden od njih je bil Fernando de Abreu Ferreira, zdaj 30-letni nogometaš, ki je v Slovenijo pripotoval z eminentnim življenjepisom. Kalil se je pri São Paulu, bil član Porta, Torina, Racing Santanderja in celo Atletica iz Madrida.
Pričakovanja so bila upravičeno visoka, realnost pa … No, pokazal je bore malo. Odigral je le devet tekem, ogromno jih je izpustil zaradi takšnih in drugačnih težav. Če bi danes navijače povprašali, po čem se ga spomnijo, bi bil odgovor večine bržčas takšen: po ničemer.
INIGO SARASOLA
BASK, KI ZAGOTOVO NI BIL KOT DŽONI NOVAK
Medtem ko številni doma vzgojeni nogometaši nikdar ne dočakajo priložnosti v dresu Olimpije, so jo nekateri tujci dobili, čeprav je ne bi smeli dobiti niti v najbolj norih sanjah. Eden takšnih je Inigo Sarasola, ki je v Ljubljano prišel po zaslugi brata legendarnega bosanskega nogometaša Meha Kodra.
Ta je v svoji karieri blestel pri Real Sociedadu, prav pri klubu iz San Sebastiana je bil vzgojen tudi Sarasola. Čeprav je zanj odigral šest tekem, v Ljubljani ni bilo prepoznati razloga, zakaj je dobil priložnost pri tem španskem klubu.
Dokazoval se je na položaju bočnega branilca, a niti malo ni spominjal na Džonija Novaka v najboljših letih. Preden je odšel, je odigral devet tekem, podaja je bila vse, kar je zabeležil. Sodelovanja, ki bi moralo trajati vsaj leto in pol, je bilo konec že po šestih mesecih. Njegove "resne" kariere pa prav tako. Do zdaj si ni našel novega kluba.
MATIJA KOBETIĆ
TRIKRAT NA KLOPI IN SLOVO BREZ NASTOPA
Matija kdo? Nič hudega, če prvič slišite za nogometaša s tem imenom in priimkom. Prihaja iz Hrvaške, a ni znan. Tudi ko je bil pri Olimpiji, pa so le redki vedeli zanj.
No, pa saj v Ljubljani niti ni prišel kot okrepitev v pravem pomenu. To, da je bil pri zmajih, je bila bolj prijateljska usluga. Vratar je namreč v razmerju z rokometašico Andreo Penezić, ko je slednja zapustila Krim, se je z njo od Ljubljane poslovil tudi Kobetić.
Zdaj sta skupaj v Skopju: ona igra rokomet za Vardar, on je pri nogometnem klubu z istim imenom eden od treh vratarjev. Vse, kar je skoraj dva metra visokemu čuvaju mreže uspelo pri zmajih, je bilo to, da je v prvenstvu trikrat sedel na klopi.
Tekme pa ni odigral nobene. Tukaj je le treniral, ko je odšel, se nihče ni niti toliko potrudil, da bi navijače obvestil o tem. No, pa saj tudi nikdar niso pojasnili, kaj sploh dela pri Olimpiji.
