Rokoval sem se z Manuelom Neuerjem

Peto leto zapored prihajajo v Doho. Vsej histeriji navkljub, ki pa jih najbrž tako ali tako spremlja kamorkoli gredo. Ko se živo srebro v domačem Münchnu spusti pod ničlo, se Bayernova ekspedicija za teden, dva preseli na drug konec sveta. V pravljično deželo.

Da ji tu, v Aspire centru, ne manjka niti ptičjega mleka, bi bilo milo rečeno. Dvajset, petindvajset stopinj celzija, namesto hotela graščina, številna takšna ali drugačna igrišča, vse to pa na enem mestu, na nekaj hektarih. A še bolj kot pogoji za delo in ves blišč ter luksuz je navdušujoča celotna organizacija. Tu ni improvizacije, tu ni napačnega, odvečnega koraka oziroma, še bolje rečeno, tu ni praznega hoda. Dobesedno in v prenesenem pomenu, tako boste lahko Thomasa Müllerja, vrhunskega športnika v najboljših letih, ki na igrišču ne pozna meja, uzrli, kako tristo metrov od igrišča do hotela namesto peš naredi kot sopotnik v vozilu, ki ga drugače vidite na zelenicah golf igrišč. Vsak korak je dobro odmerjen in premišljen, vse skupaj pa v opazovalcu morda kot še nikoli prebudi željo, da bi bil del tega, da bi bil vrhunski nogometaš.

In potem je tu Pep Guardiola. Ko je v elementu, ga je užitek spremljati. Mojster svojega poklica, ki v vsak trening vloži celega sebe. Tudi v Dohi ni manjkalo cvetk, od tiste zdaj že razvpite "Badstuber, rad te imam!" do tega, da v množici pod nos mu pomoljenih dresov ni želel podpisati le in samo Barceloninega. Nemški novinarski kolegi pravijo, da ne želi podpihovati govoric, ki se širijo in namigujejo, da se prej ali slej vrača tja, kjer se je pravzaprav začela zdaj že velika trenerska kariera. Ob našem obisku, dan pred odhodom v Savdsko Arabijo, kjer je nogometaše Bayerna na prijateljski tekmi v Riadu pričakal nabito poln stadion, je bil malce bolj zadržan, a vendarle nemalokrat originalen. Na zelenici in pred sedmo silo.

"Nos mi pravi, da bo Schweinsteiger spomladi igral vrhunsko," je razlagal na tiskovni konferenci, odgovor na dodatno vprašanje pa je bil tisti, ki je zvabil nasmeške na obraze. Namreč, ali ga je nos kdaj že prevaral. "Seveda, že večkrat, nikoli pa bolj kot lani v polfinalu lige prvakov." Še bolj originalen je bil naslednji odgovor. Bilo je po treningu, ko je do njega pristopil hrvaški selektor Niko Kovač in sta se skupaj sprehodila do hotela. Vprašanje se je glasilo, ali mu je všeč, da trenerski kolegi opazujejo njegov način dela in se učijo od njega. "Kako to mislite, da se učijo od mene? Jaz sem tisti, ki sprašuje, in jaz sem tisti, ki se uči od njih." Zaigrano? Morda, vseeno pa gosposko.

Njegov način dela, v katerem ne manjka inovacij, spremljajo številni trenerski kolegi. V družbi brata Roberta je s tribune vse skupaj budno opazoval že omenjeni Niko Kovač, tam sta bila tudi norveški selektor Per-Mathias Høgmo in njegov pomočnik Jan Åge Fjørtoft ter seveda številni nogometni anonimneži, radovedneži in navijači, ki prav tako vpijajo vsak korak Riberyja, Neuerja, Robbna, Alabe ... Seveda na primerni razdalji, za ograjo, ki loči navadne smrtnike od recimo temu malo manj navadnih smrtnikov. Tako blizu, a tako daleč.

Ograja, ki pomeni vso razliko tega sveta. In potem navadni smrtniki kot jastrebi prežijo na vsako najmanjšo priložnost, da bi ujeli podpis ali pa v najboljšem primeru celo selfie z malo manj navadnimi smrtniki in tudi sami vsaj za trenutek postali del te velike zgodbe. "Jaz sem iz Nemčije," je kot v neke vrste opravičilo za prerivanje ob ograji dejal s številnimi šali, značkami in našitki okrašeni brkati gospod, ki je seveda že na prvi pogled izstopal iz povprečja. Da bi dokončno upravičil svoje prerivanje, je za vsak primer še pristavil. "Sem Michael Zeman, globetrotter."

Svetovni popotnik, ki sledi Bayernu na vse konce zemeljske oble. Super navijač bi bil še najboljši opis, ki je za teh nekaj trenutkov, ko lahko od blizu spremlja in se morda celo dotakne Neuerja, Riberyja ali Robbna, pripravljen prepotovati pol sveta.
Po dveh urah so nogometaši drug za drugim izginili za debelimi zidovi luksuznega hotela in počasi legli k počitku, za tisto dopoldne je bilo predstave konec, v glavi pa so se počasi začeli zbirati vtisi tega dvournega obiska v taboru petkratnih evropskih prvakov. Da ima Arjen Robben tudi na treningu ubijalsko levico, da za največjo histerijo med navijači poskrbi Franck Ribery, da je Mattias Sammer prav prijazen gospod, da je Guardiola v mladih letih igral tudi rokomet ter košarko, da Avstrijec David Alaba dobro ve, kje je Slovenija ...

"Rokoval sem se z Neuerjem," je v stanju šoka pravil Michael, ko smo ga ob našem odhodu znova uzrli na vratih hotela. In morda v tistem šoku in v tistem "rokoval sem se" leži vsa resnica, kaj je Bayern in kaj je nogomet. Drug planet.