Dve uri čustvenih ekstremov

Zmaga 5:2 nad vrstniki iz Ekvadorja prav tako ne, pravzaprav kakšnega posebnega pomena v širših nogometnih krogih nima niti celotno tekmovanje. A v zelo posebnih in zelo odmevnih okoliščinah je nastop mladih gavčev vendarle postal zgodba, ki odmeva po vsem svetu in bi lahko prerasla v mit.

V pričakovanju začetka turnirja, ki je v prvi vrsti nekakšna razstava največjih talentov z druge strani Atlantskega oceana, smo vam skušali približati 19-letnega Angela Correo, otroka San Lorenza, ki se je lansko pomlad dogovoril za prestop iz papeškega kluba v vrste madridskega Atletica. Za prestop, ki so ga nato izvedli šele sedem mesecev pozneje, a je pravi čudež, da so sploh ga.

Mladenič namreč ni opravil zdravniškega pregleda, a ne zaradi kakšne življenjsko nepomembne poškodbe katere od okončin, temveč so mu odkrili tumor na srcu, ki je kajpak zahteval kompleksno operacijo in dolgotrajno okrevanje. Nadaljevanje kariere je bilo pod resnim vprašajem, fantov osnovni cilj je postalo golo preživetje, stvari pa so se vendarle razpletle na najlepši mogoči način.

Angel je popolnoma okreval, dejansko podpisal pogodbo z Atleticom, začel trenirati, po dolgotrajni odsotnosti pa je, čeprav ni odigral niti ene tekme, dobil reprezentančno vabilo. Postal je član mlade izbrane vrste in celo njen kapetan, ta zgodba pa je v noči na včerajšnji dan po slovenskem času dobila še eno neverjetno poglavje.

V skladu z napovedmi argentinskega strokovnega štaba je Correa prvič po tistem zdravniškem pregledu odigral tekmo in za nameček je to dejstvo v tem poglavju predstavljalo šele začetek. Na njej je namreč dosegel zadetek, prispeval dve asistenci, bil izbran za najboljšega igralca tekme in bil resnično najboljši po vseh kriterijih z izjemo enega. Fant, čigar vpoklic so mnogi imeli za čisto samaritanstvo in nekateri celo za patetiko, je tako dokončno postal velik junak, pri čemer se zdi, da bi zgodba v naslednjih dneh lahko dobila še večje, resnično epske razsežnosti.

Zanimive razsežnosti pa znotraj mlade argentinske izbrane vrste dobiva tudi zgodba Angelovega partnerja v konici napada, ki je na otvoritveni tekmi poskrbel za dodatna ekstremna čustva. Prav ta nogometaš je kot edini našel kriterij za skok pred čudežnega povratnika, pri čemer nikakor ni šlo za katerikoli kriterij. Prehitel ga je po strelski plati, saj je kot edini nogometaš na tekmi dosegel dva gola. Ob tem pa so se ekstremna čustva sproščala zato, ker tudi ni šlo za kateregakoli nogometaša.

Sloviti trener Atletica in dolgoletni argentinski reprezentant Diego Simeone je sinoči vodil argentinske rdeče-bele na povratni tekmi osmine finala španskega pokala proti mestnemu tekmecu Realu. Ob tem pa je zagotovo čutil veliko mero očetovskega ponosa, kajti manj kot 24 ur prej je dva zadetka za mlado argentinsko izbrano vrsto na celinskem prvenstvu starostne kategorije U-20 dosegel njegov najstarejši sin Giovanni.

Najmlajšega sina smo spoznali pred dobrim tednom, ko je trener Atletica z njim prisrčno proslavil zadetek ravno na prvem srečanju s kraljevim klubom. Fantič živi v Madridu, tam trenira nogomet in opravlja delo pobiralca žog na domačih tekmah aktualnega španskega prvaka, njegovega brata pa v zadnjih mesecih spoznavamo na drugačen način. Nase je mladenič, ki živi v domačem Buenos Airesu, opozoril že kot član slovitega River Plata, pri katerem resno kandidira za udarno enajsterico in za katerega je odigral nekaj pomembnih tekem tako v domačem prvenstvu kot v pokalu sudamericana.

Zdaj pa je 19-letnik na svoji četrti tekmi v dresu mlade reprezentance dosegel že četrti in peti zadetek, s čimer je dokazal svoj nesporen talent in potrdil, da bomo o njegovem priimku v naslednjih letih poslušali vse prej kot samo po očetovi zaslugi.