Pri tem pa je neverjetno, da imata uspeh izpred trinajstih let in obet njegove letošnje ponovitve skupni imenovalec: zvezdniškega veteranskega napadalca Diega Milita. Jasno, leta 2001 ta argentinski nogometaš ni bil zvezdnik, po logiki staranja človeškega telesa ni bil veteran in prav tako ni bil Princ, kot so ga pozneje poimenovali v Italiji in kot mu nogometni svet pravi še danes. Če smo povsem iskreni, tudi ni bil kak izjemen talent, ki bi mu pred nogami ležala celotna država in pred čigar vrati bi stala dolga vrsta oglednikov največjih evropskih klubov.
TAKO STA VZTRAJALA STARŠA
Pravzaprav ni bil niti prvo nogometno ime lastne družine, kajti brat Gabriel je veljal za enega najbolj nadarjenih napadalcev v Južni Ameriki in je imel več mamljivih ponudb s stare celine. Bratsko zgodbo verjetno poznate; od igranja za mestna rivala Racing in Independiente (bojda sta pri tem vztrajala starša) prek skupnega igranja za Zaragozo do srečanja v polfinalu lige prvakov leta 2010, ko je eden igral za Barcelono in drugi za Inter. A tokrat ne gre zanjo, pa tudi kar zadeva časovni potek, bomo šli nekoliko počasneje. Smo namreč še vedno v letu 2001, ko sta brata igrala mestni derbi in ko je Diegu pri 22-letih uspelo odigrati pomembno vlogo pri zgodovinskem pohodu. Racing je na naslov čakal vse od daljnega leta 1966 in bi po napovedih moral čakati še naprej, kajti na papirju je imel slabšo ekipo tako od Gabrielovega Independienteja kot še od nekaterih argentinskih klubov. Toda okrog Diega in njegovih soigralcev se je ustvarila izjemna kemija, z odličnimi predstavami so zmagovali v nizih in prišli do lovorike, ki so jo po pričevanju prebivalcev predmestja argentinske prestolnice navijači proslavljali še leto dni.
BAYERN GA NE BO POZABIL
Na njenih krilih so si obetali boljše in bolj uspešne čase, a so jih naslednja leta v tem pogledu razočarala. Starejši od bratov Milito je kmalu odšel v Evropo, odšli so tudi nekateri drugi junaki zgodovinske sezone in v skoraj poldrugem desetletju, ki je minilo od tedaj, se Racing ni več približal prvenstvenemu vrhu in ob tem tudi ni osvojil nobene druge lovorike. Pa ne samo to. Večino tega obdobja je preživljal zelo težke čase in je bil v tem pogledu pravo nasprotje Diegovega vzpona do statusa velikega zvezdnika evropskega nogometa. Sicer počasnega vzpona, a zato vzpona s toliko lepšim vrhuncem.
ŠE VEDNO BURI DUHOVE
Vzdevek Princ se ga je sicer prejel že v prvi sezoni pri Genoi, a je moral prehoditi kar dolgo pot, preden je poimenovanje zaživelo na veliki sceni in preden je na njej sploh dobil pravo priložnost. Čeprav je izjemno strelsko formo kazal tudi v treh sezonah pri Zaragozi, se je moral najprej vrniti k Genoi, preden je leta 2009 končno podpisal pogodbo z milanskim Interjem. Pozor, s tedaj povsem drugačnim milanskim Interjem, ki je z Josejem Mourinhem na klopi nizal državne naslove in zelo resno naskakoval evropski vrh. Ter ga prav v prvi Militovi sezoni na San Siru tudi naskočil, pri čemer je Diego odigral eno od osrednjih vlog. Njegov zadetek na omenjenem polfinalnem srečanju z Barcelono še vedno buri duhove, njegova dva zadetka na madridski finalni tekmi z Bayernom pa sta v zgodovino Interja zapisana z zlatimi črkami. Nič čudnega, da so ga navijači tega kluba vzljubili kot že dolgo nikogar in da bi ga vodstvo črno-modrih z veseljem imelo na plačilni listi še dandanes. A veteran se je zavedal, da je treba prepustiti mesto mlajšim in ni hotel delati gneče v slačilnici kluba, ki mu za nameček (taka je pač kruta realnost) ni nudil kakšnega posebnega tekmovalnega izziva.
EPILOG ČEZ SLABA DVA TEDNA
Zato se je prijateljsko razšel s Samirjem Handanovićem, drugimi soigralci in vsemi nadrejenimi ter izziv poiskal v matičnem klubu. In to ne kakršenkoli izziv. »Vem, da ima Racing močno ekipo in da se ta ekipa, če k njej prispevam nekaj izkušenj, lahko bori za naslov argentinskega prvaka,« je poudarjal, ko je bilo vse skupaj še slišati kot nekaj pravljičnega, nekaj nedosegljivega. Zdaj je sicer še vedno pravljično, a vse prej kot nedosegljivo. Milito je prispeval precej več kot zgolj izkušnje, pri 35 letih je kot eden najboljših napadalcev argentinske lige Racing vodil skozi niz uspehov in ga pripeljal na le korak od uresničitve nezemeljskih sanj. Da bi bila mera polna, pa ga je na to točko pripeljal na način, ki še posebej odmeva. V noči na včerajšnji dan po slovenskem času so modro-beli z Militom na čelu igrali tekmo predzadnjega kroga z moštvom Rosario Central, s 3:0 pa so ga premagali po dveh zadetkih … Jasno, uganili ste. In zdaj vam je verjetno dokončno jasno, da je treba tako zgodbo videti, da bi ji sploh lahko verjeli. Sploh če se bo v zadnjem krogu razpletla tako, kot si želijo navijači Racinga in kot si želi vse večje število nevtralnih nogometnih navdušencev. Vsi skupaj pa bodo morali na epilog še nekoliko počakati. Ker bo River Plate igral finale pokala sudamericana in ker so prav rdeče-beli tisti, ki na lestvici zasedajo drugo mesto, so zadnji krog s prihajajočega konca tedna prestavili na enega pozneje. Odločitev bo tako padla 14. decembra, ko bo Racing na domačem igrišču igral z brezskrbnim (da bi bil naslov še toliko bližje) moštvom Godoy Cruz.
