Dortmundska Borussia je obtičala na zadnjem mestu nemške prvenstvene lestvice in tako v domovini kot drugod sprožila številne razprave na temo vzrokov, mogočih razlag ter bolj ali manj verjetnih posledic.
Čeprav so rumeno-črni po zlatem obdobju sredi devetdesetih let zdrsnili v hudo krizo in so bili dolgo časa le bleda senca nemških, kaj šele evropskih prvakov, nikoli v tem obdobju niso padli tako nizko. Imeli so zelo slab igralski kader, brez posojil nekaterih drugih klubov bi po vsej verjetnosti doživeli finančni zlom, a se vendar niso dotaknili dna ligaške razpredelnice. Kaj šele da bi se ga dotaknili v fazi tekmovanja, ki je nikakor ne moremo več imeti za začetno in v kateri je zadnje mesto neprimerno bolj resna zadeva.
V uvodnih krogih se te stvari zgodijo, neuspeh na dveh ali treh tekmah lahko prinese padec na dno, a ta po navadi poskrbi le za nekaj zbadljivk in nima ne resnejših vzrokov ne resnejših posledic. To obdobje je v letošnji izvedbi bundeslige seveda že davno minilo. Po trinajstih krogih so ekipe že čez tretjino prvenstva, na voljo je bilo kar 39 točk, in kdor je v žep pospravil le njihovo polovico, je od zadnjega mesta kar precej oddaljen.
Ne bom odstopil. Zame odgovornost pomeni to, da svojo ekipo skušam potegniti iz težav. Če so moji nadrejeni prepričani, da bi kdo to naredil bolje, pa se bom brez težav umaknil. Nikomur torej ne stojim na poti, a nikakor ne bom odšel sam od sebe.
Borussia na zadnjem mestu zaostaja celo za tako skromnim izkupičkom, kar se ji je v tako pozni fazi tekmovanja primerilo prvič po sezoni 1985/86. Tokratni padec na najnižjo točko je v vseh pogledih bolj fascinanten od tedanjega, saj prihaja v obdobju, v katerem bi od ekipe z največjega stadiona človek pričakoval vse kaj drugega. Kot rečeno, ni se zgodilo v mračnem obdobju večjega dela prvega desetletja novega tisočletja, pa čeprav so bili za kaj takega izpolnjeni tako kadrovski kot finančni kriteriji.
Zgodilo se je (oziroma se dogaja) zdaj, ko je tako kadrovska kot finančna slika povsem drugačna kot tedaj in tudi povsem drugačna kot sredi osemdesetih let. Danes je Borussia odlično stoječ klub z odlično igralsko zasedbo, ki bi morala biti od zadnjega mesta oddaljena tako zelo, da o njem ne bi razmišljala niti v najbolj norih sanjah.
Naj se razumemo, seveda so Dortmundčani izgubili stik z Bayernom, ki so ga v sezonah 2010/11 in 2011/12 pustili za seboj in ki je danes zanje praktično nedotakljiv. Čeprav so mu lansko pomlad dobro konkurirali na zgodovinski finalni tekmi lige prvakov, so bili že tedaj v prvenstvu daleč za njim, v prejšnji sezoni je ta razlika še narasla in pričakovati je bilo, da se bo v tem tekmovalnem obdobju še nekoliko povečala. Logično.
Če ne zaradi drugega, je logično zato, ker je dve poletji zapored najboljši nogometaš rumeno-črnih okrepil prav velikega bavarskega rivala, pa tudi sicer je Borussia ostala brez nekaterih nosilcev igre, medtem ko je Bayern masovno kopičil zvezdnike največjega svetovnega formata. Toda, pozor, pri vsem tem še vedno govorimo le o razliki med prvim in drugim mestom.
Nobenega dvoma namreč ni, da bi Borussia kljub poškodbam po vseh kriterijih morala ostati druga ekipa nemškega prvenstva, tako kot je bila v predlanski sezoni in tako kot je bila v lanski. A kako je potemtakem nastala razlika med drugim mestom, na katerem bi Dortmundčani morali biti po vseh napovedih in pričakovanjih, ter osemnajstim, na katerem po trinajstih krogih dejansko so?
Dolgo časa se je, posebej zaradi primerjave z uspešnimi nastopi v ligi prvakov, govorilo o pomanjkanju motivacije, do katerega naj bi prišlo prav zaradi Bayernove nedotakljivosti. A čeprav gre za dober argument, vendarle ne more razložiti tako brutalnega padca oziroma je lahko le eden v skupku razlogov. Ob tem pa se ne moremo znebiti občutka, da je ta skupek razlogov nastal zaradi druge druge plati iste zgodbe, zaradi druge strani istega načina razmišljanja.
Če je bila miselnost trenerja Jürgena Kloppa in okrog njegove karizme zgrajenega klubskega okolja kot nalašč za vzpenjanje in za velike uspehe na vrhu, se vse bolj zdi, da taista miselnost ni prava za spoprijemanje s težavami in za ustavljanje padanja. Pravzaprav se zdi, da je od prave oddaljena približno toliko, kolikor je Borussia oddaljena od vrha lestvice. V tej miselnosti, ki so jo sprejeli tako Kloppovi varovanci kot njegovi nadrejeni, ni pritiska, ni nesproščenosti, ni radikalnih potez, ni panike. In kadar je vse, kot mora biti, si boljšega pristopa ni mogoče zamisliti.
Veliko vprašanje pa je, ali ni moštvo iz Dortmunda že pred časom prišlo na točko, na kateri bi se bilo s stvarmi treba spoprijeti drugače kot s Kloppovim nasmehom; s povzdignjenim glasom, s pritiskom, z radikalnimi potezami, tudi s paniko. Le malo pa je dvomov o tem, da je Borussia na tej točki zdaj. In če sprememb ne bo sposoben trener, bi se lahko zgodilo, da bi se sprememba zgodila na njegovem položaju. Pa naj je bilo to še pred nekaj meseci nepredstavljivo.
