V tem pogledu pa gotovo

Tako bo tudi ves preostanek predtekmovanja letošnje izvedbe najbolj prestižnega klubskega tekmovanja, danes pa je seveda prva od tistih treh sred z odzivi na predstavo vijoličastih in s pričakovanjem obračunov v zgornji abecedni polovici skupin. Z nespornim vrhuncem v Madridu, kjer bo pri Atleticu gostoval torinski Juventus.

Srečanje španskega prvaka in serijskega zmagovalca italijanske serie A bi v večini primerov prinašalo evropsko klasiko v pravem pomenu te besede. Tokrat je ne, to preprosto moramo priznati. Naj bodo lanski dosežki madridskih rdeče-belih, h katerim je kajpak treba dodati tudi nastop na finalni tekmi lige prvakov v Lizboni, vredni še takega občudovanja, preprosto ne gre za ekipo, s katero bi lahko povezovali velike derbije globalnih razsežnosti.

Celo madridski mestni obračun, ki smo ga videli v omenjenem finalu in ki z velikimi koraki pridobiva vrednost, še ne uživa takega statusa, na mednarodni ravni pa so nastopi Atletica od njega oddaljeni še nekoliko bolj. Dvoboj Reala in Juventusa bi bil s tega zornega kota zagotovo nekaj povsem drugega, dvoboj Barcelone in torinske stare dame prav tako.

In lahko ste prepričani, da bi tudi v taboru trikratnega zaporednega italijanskega prvaka prav v srečanju s katerim od najbolj tradicionalnih španskih velikanov videli pravi preizkus svoje vrednosti na mednarodnem odru, o kateri se na Apeninskem polotoku govori tako zelo veliko in s katero so v Torinu po številnih uspehih na domači sceni ter številnih neuspehih na evropski povsem obsedeni.

Napetost pred tako tekmo bi bila v prestolnici Piemonta še precej večja in mnogi bi nestrpno pričakovali zelo jasen odgovor na vprašanje, ali je Juve kot edini pravi italijanski velikan sposoben konkurirati najmočnejšim ekipam iz drugih držav ter resno kandidirati za naslov evropskega prvaka. Oziroma vsaj še bolj nestrpno kot zdaj, ko je vzdušje vendarle nekoliko drugačno.

Torinčani bi v morebitnem nocojšnjem neuspehu sicer videli nadaljevanje svoje nedoraslosti mednarodnim standardom, hkrati pa v morebitnem uspehu ne bi videli ultimativnega dokaza tako težko pričakovane vrnitve vsaj pod evropski vrh, če že ne povsem nanj. A ob tem zadržku vendarle ne gre zanemariti simbolne vrednosti, ki bi jo Juventusu prinesla današnja zmaga. Španski prvak je vendarle španski prvak, evropski podprvak je vendarle evropski podprvak in v tem pogledu je za črno-bele ne glede na vse v igri zelo veliko.

Ob tem pa bi uspeh seveda pomenil tudi velik korak proti napredovanju v izločilne boje, ki so se stari dami lani izmuznili in v katerih bi kajpak prej ali slej prišli na vrsto tudi obračuni z nasprotniki, ki so si jih italijanski prvaki postavili za merilo in ki jih želijo najmanj doseči.

Ko govorimo o vrhuncu večera, zato vseeno govorimo o vrhuncu v pravem pomenu te besede, sploh če upoštevamo še zelo težaven položaj, v katerem Atletico zmago potrebuje skorajda nujno. Naj spomnimo, da so rdeče-beli z Janom Oblakom v vratih (danes bo po vsej verjetnosti na klopi) sezono v ligi prvakov začeli z gostujočim porazom pri Olympiakosu in da zaradi njega na lestvici skupine tri točke zaostajajo tako za svojimi tedanjimi krvniki kot za svojimi nocojšnjimi nasprotniki. Že ohranitev tega zaostanka bi bila izredno nevarna, njegovo povečanje pa bi počasi začenjalo dišati (oziroma smrdeti) po usodnosti.

Medtem sta v skupini B v nasprotju s skupino A favorita začela z zmagama, za nameček pa se jima v drugem krogu še ni treba pomeriti med seboj. Real in Liverpool bosta eno tistih pravih evropskih klasik oživljala v naslednjih dveh krogih, danes pa bosta skušala poskrbeti za to, da bi to oživljanje dočakala precej razbremenjena.

Če bi kraljevemu klubu uspelo na gostovanju premagati Ludogorec našega Romana Bezjaka in Liverpoolu prav tako na gostovanju Basel, njuna medsebojna obračuna vsekakor ne bi bila tako zelo pomembna. Toda nekako se ni mogoče znebiti občutka, da je tako razmišljanje prehitro z zornega kota rdečih, ki imajo danes nekoliko težjo nalogo, predvsem pa so v primerjavi s kraljevim klubom v neprimerno slabši formi.